"Moja Gana"

Po obisku severnoafriških dežel se mi je porodila želja obiskati pravo Afriko. Odločitev je padla: »Gana!« Pred mojim prvim samostojnim obisku so bili komentarji zelo zanimivi. Od: »Kaj pa, če se ti kaj zgodi?« ali še boljše: »Umrla boš!« »Bom, obljubim,« sem odvrnila in zaključila: »Le ne še sedaj!« In tako je tudi bilo.
 
In že sem letela v smeri Afrike.
 
Po celodnevnem popotovanju oziroma predvsem letenju je sledil večerni prihod v Akro. V letalu, polno Gancev in Nigerijcev, ki so me z zanimanjem opazovali in po mojem pozdravu tudi prijazno sprejeli medse, se je je napovedovalo čudovito potovanje. Na letališču me je gospa z dvema majhnima otrokoma cele pol ure iskala po letališču, da mi je vrnila kemični svinčnik, ki sem ji ga posodila za izpolnjevanje obrazcev. Seveda so me pri izstopu pričakali taksisti, ki so mi ponujali prevoz. A z varne in vljudne razdalje. Cene taksijev so lahko za belce malo višje kot za domačine in potrebno se je malo pogajati, a samo na lep način. To je bil začetek prvega večera. Seveda, pa tudi začetek novih navad.
 
»Akwaaba!« ali »Dobrodošli!«, je prišlo na vrsto šele, ko sem jih sama vljudno pozdravila. Za njih je vljudno, če si sam med njimi in ne iščeš zahodnjaških skupin oziroma hotelov. Mesto Akra me je v naslednjih dneh navduševalo z neizrazito razslojenostjo in predvsem temnopoltim prebivalstvom. Na prvi pogled smešno, a ko spoznaš deželo, kjer je segregacija še vedno očitna, je to razveseljiva novica. Cena vode in hrane ob cesti je enaka za vse. »Plantein chips«, banane in arašidi so odlični! Potovanje denarja po trotroju pri nakupu »vozovnice« je tudi nekaj zanimivega. Akra je odsev želje po miru in združevanju. Slavolok pravice in svobode, ki zaznamuje mirno pot Gane v svobodo izpod jarma Velike Britanije, in Nkrumahov mavzolej ter panafriški muzej kažejo na duha miru in močno diplomacijo, ki so je bili sposobni. Do različnosti so zelo strpni. Tu srečaš celo družine, katere člani so pripadniki različnih religij. Tudi v gneči ali pa na tržnici le redko naletiš na razburjanje ali prepir. Naj sem iskala trotro ali pa nekaj na tržnici, vedno so mi pomagali. Gospe so skrbele, da sem dobila vrnjen denar na avtobusih in da sem se znašla na tržnici, gospodje pa, da sem prišla na cilj.
 
Od Akre do Cape Coasta me je pot vodila mimo prelepih peščenih plaž Takoradija, izdelovalcev oblačil, lesenih in lončenih izdelkov. Najbolj pa so me presenetili krojači, ki so me samo pogledali in s pogledom izmerili. Dva dni kasneje sem dobila po meri narejeno obleka. Mera je bila prava!
 
Z avtobusa je tudi vedno mogoče kupovati hrano in mene je zanimala vsaka nova zanimiva stvar. Cel avtobus mi je pri tem pomagal. Vsi so bili veseli, da so mi njihove domače, seveda pečene, dobrote všeč, in  so mi obenem razložili še vse recepte. Vse se mi je zdelo zanimivo in predvsem dobro. Le prepričana nisem, da bi mi kaj uspelo speči doma.
 
Cape Coast in Elmina, sta čudovita obmorska kraja, ožigosana z zelo temno zgodovino. Gradova oziroma utrdbi prikazujeta sorodni, a vseeno vsaka svojo zgodbo. Če pa si jutranja ptica, ni lepšega kot spremljati ribiče, kako prihajajo z ribolova v ritmu in s pesmijo. Slednja jih spremlja na vsakem koraku. Še ribiško mrežo se vleče iz morja v ritmu petja, pri čemer sodelujejo cele vasi. Vsak tudi dobi svoj delež. Pomagajo tudi najmlajši, ki tu in tam obvisijo na mreži, ko se le-ta dvigne visoko nad njihovimi glavicami.
 
Nedaleč od tu sem se odpravila v tropski gozd, v Kakum park. Presunilo me je to, da ima narava za vsako bolezen zdravilo. Na podlagi tega so nastala tudi današnja sintetična zdravila. Narava ima resnično vse za nas. Celo bonbončke je mogoče najti v tem gozdu. Mali rdeči sadeži okroglih oblik imajo okus kot naši Šumi bonboni. Nekatera drevesa pa so imela malo manj sladko nalogo. To so tuka tuka drevesa, po katerih se da odlično bobnati. Zvok tuka tuka je kolonialistom predstavljal gotovo smrt.  Ker s tal med mogočnimi 70 m visokimi drevesi ni mogoče videti neba, sem se odločila še za sprehod po vrveh med krošnjami. Čudovit razgled in petje ptic. Z lahkoto bi ostala cel dan 40 m nad tlemi in opazovala življenje okoli sebe.
 
Z obale sem nadaljevala v notranjost v kraljestvo Ašantijev, na območje, ki je poznano po zlatu, lesu in tekstilnih izdelkih. Dobrota domačinov me je tu še posebej presenetila. Kot edino tujko so me z zanimanjem ogovorili in me povprašali, kam se peljem. Povedala sem jim. Poln velik avtobus se je začel nekaj pogovarjati v lokalnem jeziku. Še enkrat so se obrnili k meni in iskali potrditev, če se resnično peljem do dotičnega mesta. Potrdila sem jim in ponovno je sledil avtobusni sestanek, po katerem smo se vsi družno odpeljejo do mojega hotela, četudi je avtobus zato naredil ovinek, dolg več 40 km.
 
Cel Kumasi s svojo mogočno palačo daje vtis starodavne moči. Tržnica, kjer se izgubiš, doda pridih živahnosti in kaže trgovsko žilico, ki jo je ta narod vedno imel. Ašantiji so vodili državo v samostojnost. Njihov kralj je še vedno oseba, ki ima zadnjo besedo v tej državi. Četudi ima Gana svojega predsednika, je kralj tisti, ki ima zadnjo besedo. Posebnost pa je sama izbira tega kralja. Zbere se cela širša družina in razpravlja o tem, kdo je tisti, ki je dovolj bister, diplomatski, pragmatičen, pravičen in z najboljšim občutkom za sočloveka. Na podlagi tega izberejo svojega novega kralja. Krona ne pripade nujno prvorojenemu sinu bivšega kralja. Vse je odvisno od njegovih osebnostni lastnosti. Slavje kralju je v Kumasiju nekaj posebnega. Pisane obleke, petje in ples. Hvalnica naravi in kralju za vse dobro, ki ga ljudstvo prejme, ter kraljevi sprevod spremeni mesto v enomesečni Rio. V tem času se je mogoče zateči po tišino le ob kraterskem jezeru Bosumtwe. Šamani, sprehodi do ribiških vasic, čolnarjenje in plavanje je predstavljalo čudovit predah. In kot dodatek, pri Ašantijih imajo najslajšo hrano zame – kelewele. To so v palminem olju ocvrte plantejne z arašidi. Njami!
 
Od tu sem nadaljevala v Koforiduo in se ustavila ob nekaj slapovih. Boti slapovi so npr. ženski in moški ter se ločujejo in združujejo, kot ljudje. V Abriju sem se urila v obrteh in spoznala rastlino kolo, ki je botrovala nastanku Coca Cole, ter uživala v pravem kakavu ter čokoladi, ki je med prvimi na svetu po kakovosti. Ni vedno tako sladka, kot bi si človek mislil, se pa ne topi pri 35 stopinjah Celzija. Če smo iz Snickersa naredili vročo čokolado pri tej temperaturi, so bile t.i. zlate čokolade ravno prav hrustljave in slastne.
 
V Koforidu sem postala tarča smeha domačinov. Zakaj? Učili so me jesti fufu in banku, z rokami. Bilo pa je okusno! Še skok na hrib in pot pod noge v smeri Akre. V malih vasicah sem bila še posebej zanimiva za otroke. Nekateri še nikoli niso videli belega človeka. »A je bolna?« je mali Azizo vprašal svojo mamo. Prosila sem, naj mu pove, da imamo manj sonca kot oni in da je včasih tako hladno kot v hladilniku ali celo zamrzovalniku. Mali Azizo je ob tem pokazal velike zaskrbljene oči in dodal: »Boga teta, kaj pa, če bi ostala kar pri nas. Pri nas je lepo in toplo. Saj imamo dovolj za vse.« Namuznila sem se in dodala, da ostati žal ne morem, pridem pa zagotovo še.
 
V nedeljo sem se vračala v Akro in naprej do letališča. Cel trotro je skrbel, da me ne bi kdo  okradel in da sem dobila vrnjen denar. Mame na malem avtobusu so skrbele zame kot za lastnega otroka. Polna vtisov sem bila odločena, da se še vrnem in obiščem še druge kraje … in tako sem letos obeležila deseti obisk. Bila sem pri slonih in najstarejši mošeji, veslala po Volti in rezljala bobne ter se učila upravljati z najbolj smrtonosnim orožjem v tej deželi, s kokosom. Z mačeto očistiš in odsekaš vrh ter spiješ. Nato razsekaš, odsekani vrh pa služi za žličko. Osvežujoče, nasitno in predvsem doooobrooo!
 
Srečno in vabljeni zraven. Akwaaba!
 
Nadaljevanje sledi...nova tura pa tudi!                                                                                                                                    
​Anja Červek