Blog Archives

Ko bom velika ...

24/2/2017

Na fotografiji desno sem stara 2 leti in pol ter delam svoje prve korake v svetu turizma. Kaj imam v kovčku, ne vem, v samokolnico sem namesto na avtobus ali na letalo vkrcala svoje VIP goste (s tema dvema medvedoma mi je stara mama dovolila igrati se samo ob posebnih priložnostih) in smo šli … na žalost samo do ograje dvorišča. »Meje« so bile leta 1975 še zaprte. Zato sem se morala preusmeriti v »incoming« turizem in sem po dvorišču vozila svojo dve leti mlajšo sestrico ter ji v usta tlačila neoprano korenje in maline naravnost z vrta (čudno, da od mame nisem dobila provizije, ker sem Alenki »prodala« vitamine?!).
Nekje pa mora biti še enako stara fotografija, na kateri sem oba medveda posadila na stopnice in jima v naročje dala slikanico … ker sta bila v šoli, jaz pa učiteljica.

Čez več kot 40 let imam sanjsko službo vsake ženske: lahko govorim in govorim in govorim … po cele dneve. Več kot povem, boljše je. Delo turističnega vodnika je idealno za vse, ki rade govorimo in se nam zdi, da smo po poklicu »mame« oziroma brez težav posvojimo vseh 50 gostov na avtobusu za dan, dva , tri … kolikor je potrebno, pa tudi če so starejši od nas. Ne razumem najboljše tistih odgovornih v turističnih agencijah, ki so mnenja, da so moški boljši vodniki (vsaj v Evropi ne – lahko da drugod po svetu). Goste je treba nahranit in poskrbet, da zadosti pijejo, prisilit jih v gibanje, včasih rešit tudi kakšne kočljive situacije s higieno; animirat jih, da se ne začnejo dolgočasit, naučit jih vozit z lokalnimi prevoznimi sredstvi, dat navodila glede telefoniranja, nasvete glede nakupovanja … vse to sem počela tudi s svojo hčero kar precej let – zdaj pa ona mene pelje na kavo. Včasih je treba tudi preseči ameriško idejo »imeti se fajn« in goste tudi poučit o kakšni temi, vsebini, znamenitosti; kar ni nobena težava, za nekoga, ki je nekoč bil učitelj (ne samo pri dveh letih in pol).

Lahko pa nastane težava v več primerih:

kadar se »kdorkoli« odloči, da bo gostom v avtobusu »predaval« do onemoglosti več ur in pozabil, da je šolska ura trajala 45 minut (ne po naključju, pač pa zaradi sposobnosti koncentracije), na urniku pa je bila običajno nekajkrat na teden tudi glasba,
kadar ta »kdorkoli« pozabi, da je na izletu in so njegovi gostje njemu enakovredni, obvladajo pač neko drugo stroko, ki je zame španska vas,
kadar ta »kdorkoli« pozabi, da na avtobusu nima 5 let starih otrok, ki ničesar ne vedo, pač pa izkušene odrasle, ki jih je treba samo spomniti na tisto, kar že vedo, in dodati še kakšno zanimivost,
kadar ta »kdorkoli« pozabi prešteti svoje goste in samo vpraša »A kdo manjka?« (taka vodnica je najbrž pozabila tudi svojega otroka kdaj kje, ker ji ni povedal, da »manjka«),
kadar ta »kdorkoli« pozabi, da nima doktorata iz geografije, zgodovine, umetnostne zgodovine, 5 tujih jezikov, politologije in ekonomije … ter odkriva Ameriko,
kadar ta »kdorkoli« pozabi, da se je pozabil udeležiti tečaja retorike in »predava« kot »strgan dohtar«, ne da bi vedel, kaj sploh govori, gostje pa dobijo občutek, da so se mu pomešali listi, na katerih ima pripravljeno besedilo,
kadar ta »kdorkoli« pozabi, da ni učitelj in ni v šoli, ter gostom razdeli teste in jih popravlja z rdečo – na koncu pa razdeli nagrade (ocene) samo najboljšim,
in še na marsikatero podrobnost je potrebno paziti, ko si na avtobusu »samo kot turistični vodnik«.

Kljub temu, da je na vse to treba paziti 21 ur v kosu, koliko pogosto traja enodnevni izlet, pa je to še vedno moje sanjsko delo. Precej me tudi spominja na poučevanje. Priprave po cele dneve, študij, izboljšave … Le slabe stvari poučevanja so odstranjene:

na koncu izleta niso potrebni testi in preverjanje, kaj so se gostje naučili (tudi če se niso ničesar, to ni pomembno; pomembno je samo to, da so za vplačani znesek dobili, kar je obljubljal program, in se ob tem imeli »fajn«);
po koncu izleta ne pride nobena mama do mene in ne vpraša »Zakaj je moja punčka dobila samo 3«, kar se je dogajalo v šoli (mimogrede, odgovor je: »Ker ni znala za 4!«),
nikoli mi ni treba na zagovor k ravnatelju zaradi nenavadnih vzgojnih metod v učilnici, kvečjemu kakšen ravnatelj dan, dva ali tri hodi za mano, na zagovor pa je včasih treba samo na turistično agencijo, a le zato, da bodo naslednji izleti še boljši.

In če že pišem primerjavo - plača pa je drugačna! Ob količinsko in vsebinsko primerjalnem delu učitelja/vodnika plača ni primerljiva. Ker je sploh ni! Turistični vodniki dobimo od agencij samo honorar, z njim pa počnemo, kar želimo. Če je tega dovolj, odpremo s.p. ali kakšno drugo obliko, od zneska plačujemo davke in prispevke, če si nakazujemo plačo, ali vsaj prispevke za zdravstvo in pokojnino; če tega ni dovolj … zgodbe o prekarnih delavcih ne bi ponavljala (brez dopusta, brez bolniške, brez socialne varnosti …). Primerjava z učiteljem bi šla približno takole:

učitelj
20 ur dela v učilnici (+ 20 ur priprav) x 4 tedne = 80 (+80) ur dela = začetna učiteljska plača brez dodatkov za delovno dobo, dodatne obveznosti (krožke, priprava na maturo …), brez dodatka za poučevanje maturitetnih predmetov, razredništva … od približno 1300 € bruto naprej (neto 887€)

vodnik
1 delovni dan/teden na avtobusu (21 ur) x 4 (4 sobote v mesecu) = 4 x 130€ = 520€ bruto (390 neto),
2 delovna dneva/teden na avtobusu (40 ur/teden) brez ur priprav x 4 (4 vikendi/mesecu) = 8 x 130€ = 1040€ bruto (724€)
3 delovni dnevi/teden* na avtobusu (60 ur/teden) brez priprav x 4 (4 tedni/mesec) = 12 x 130€ = 1560€ bruto (1034€ neto)

*Dela za dva do tri dni v tednu, vsak teden, celo leto je praktično nemogoče dobiti. Delo vodnika je sezonsko. Pa tudi honorar ni vedno 130€/dan, kar je bila še ne dolgo tega priporočljiva višina honorarja s strani Združenja turističnih vodnikov. Ne redko se zgodi, da je turistična agencija pripravljena plačati tudi samo 100€/dan, brez povračila stroškov prevoza na odhodno mesto; zadnji podatek pa: turistična agencija, ki se zavzema za ukinitev licenc za turistično vodenje, je bila pripravljena vodniku plačati honorar za delo preko novega leta šele, ko je vodnik pristal na honorar 60€/dan. Pa še srečen je lahko, da mu bodo plačali. Je namreč kar nekaj turističnih agencij, ki ne vodnikov ne avtobusnih prevoznikov ne plačujejo, čeprav so od gostov prejeli plačila.

A po številkah in besedah, ki so zapisane zgoraj, ni težko razumeti, da se vrtimo v začaranem krogu, naučili smo se besedo dumping, spreminjamo zakone tako, da šole, upokojenci in druga društva, lahko organizirajo in prodajajo izlete ter jih vodijo sami … kdo še potrebuje vodnika?

Moji gostje! Ki so veseli, da grem z njimi na pot, ki pošteno plačajo izlet z denarjem, ki so ga pošteno zaslužili v svojih službah, ki se imajo fajn in me vprašajo, kam gremo naslednjič. Zanje mi ni težko vstati ob 2.00 zjutraj in priti domov ob polnoči, prevajati v tovarnah avtomobilov, študirati nove znamenitosti, pisati novih programov … se povrne s stiskom roke na koncu izleta in besedo »Nasvidenje prihodnjič!« Janina

1 Comment

Z žlico na pot – z nakupovalno vrečko domov, 1. del: kava

19/2/2017

1 Comment

Nakupovalni seznam:

prozorna skodelica,
kofetjera,
pločevinka kave Illy,
okusi za čaje + čajnik,
Nescafe + penilec za mleko

Okoliščine so tako nanesle, da do 18. leta sploh nisem pila kave; ko pa sem jo začela, je morala vedno biti kava s smetano, sladka in nikakor ne turška/grška/bosanska … kakorkoli že imenujete kavo s kavno usedlino na dnu skodelice. V Sloveniji je nekoliko nenavadno vihati nos nad kavo iz džezve, saj so bili kavni avtomati, takšni in drugačni, pred več kot dvajsetimi leti izven Primorske še redkost. Primorci so k sreči posvojili in tudi meni pokazali poseben vrč (kofetjero), iz katere se dobi kavo »brez pikic«, kot rečem »zocu«. Sama sem si na gorenjskem koncu omislila kavni aparat s filtrom in nekoč skoraj ubila mamo, ki se je pritoževala, da je takšna kava »švoh«. Pa sem filter popolnoma napolnila s kavo, vode pa dolila le za majhno skodelico in iz aparata dobila kavno redukcija »za vola ubit«, ne samo mamo. Jasno, da ni bilo več komentarjev o moči kave iz aparata. Kako in zakaj sem jo začela piti, pa za tole pisanje ni pomembno, nujen je le podatek, kakšno kavo iščem/naročam tudi na potovanjih.

Čisto pravo kavo po mojem okusu dobim le Češkem in Slovaškem. Kavo s smetano, v prozorni skodelici ali kozarcu. To je to … a kako se to sredi Prage ali Bratislave imenuje? Kako naročiti? Ko še nismo hodili po svetu z mobiteli, prilepljenimi na dlani, in se je bilo treba na pot, pa tudi na obisk kavarne, pripravit, sem s pomočjo slovarja prišla do zaključka, da moram v kavarni sredi Bratislave sredi 90' naročiti kavo s šlehačko. A se pred mano ni znašlo tisto, kar sem si želela. Prinesli so mi črno kavo v navadni, porcelanasti skodelici, poleg pa majhno tekočo smetano v plastični embalaži. A smisel študija v tujini je tudi pridobivanje znanja za čisto življenjske situacije. Med prvimi lekcijami vsakega učbenika tujega jezika je situacija v kavarni in restavraciji. (Seveda je odvisno od tega, od kod se je učbenik vzel. Če je za francoščino prav iz Francije, potem nam otrokom ob koncu 80' ni bilo jasno, zakaj bi nekdo ob kosilu naročil steklenico vode Evian. Do takrat še nismo videli ustekleničene vode … je nismo potrebovali, smo jo pili kar iz Peričnika). Gremo nazaj v Bratislavo … ob naslednjem obisku kavarne z družbo smo že imeli prave besede: naročila sem viedensko kavo (dobesedni prevod dunajska kava, le da na Slovaškem in Češkem z besedo Dunaj poimenujejo 3000 km dolgo reko, ki teče iz Schwarzwalda do Črnega morja, zato morajo imeti za avstrijsko glavno mesto drugo besedo: Vieden' (slovaško), Viden' (češko) in je posledično dunajska kava viedenska ali videnska kava. Vedno pa je to kava s stepeno smetano v prozorni skodelici ali kozarcu. Zdi se, da bo šlo od tu naprej preprosto. V vsaki državi je treba vedeti, kako poimenujejo mesto Dunaj, pa je. A to je potrebno vedeti že zaradi dunajskega zrezka, kajne. V Beogradu bečki odrezak, v milanu pa cotoletta alla milanese, na dunaju wiener schnitzel. Torej je kava s smetano v Franciji café viennois.

A do Češke in Slovaške, pa tudi do Francije lahko, se pride najprej čez Avstrijo, kjer bi najbrž na avtocestnih počivališčih dobili wiener cafe. Niti ne vem, ker vedno naročim kaisermelange (dobesedni prevod: cesarska mešanica, v resnici v porcelanasti skodelici z rožicami črna kava + mleko + stepena smetana + posuto s čokolado), za katero pa ne verjamem, da vsebuje jajčni rumenjak, kot predvideva izvirni recept. S kaisermelange se pač mora začeti (ali končati) vsak izlet in obstaja velika nevarnost, vsaj tako so mi doma zagrozili, da me boste srečali na ljubljanskem predbožičnem sejmu nekje blizu Prešerna s polno stojnico skodelic z avstrijskih avtocestnih počivališč (v ceno kave, približno 4€, je všteta tudi skodelica, a ne tista uporabljena – vzamete čisto). Imam pa srečo, da pijem takšno kavo, kajti če bi bila moja najljubša kava kapučino, bi bila potrebna nova disertacija na temo te italijanske kave v Avstriji. (In samo še mimogrede: najbližji približek kaisermelanga pri nas dobite, če naročite belo kavo s smetano).

V Italiji pa ne gre z dunajsko kavo, zato je rezervna varianta: capuccino oziroma capucco, ker se jim ne sanja, kaj bi bila kava s smetano, dunajska kava … nič. Pa ne da bi ne imeli stepene smetane, imajo jo in jo z največjem veseljem prinesejo (ter zaračunajo seveda) ob mini skodelici kave espreso, tako v Trstu na Piazza Unita, kot v Rimu na Piazza del Popolo. In kam naj dam smetano? Tudi drugi del pitja kave (ne samo kaj, pač pa tudi kako) v Italiji v smislu »V Rimu kot Rimljan …« mi ne gre. Italijani namreč pijejo kavo za šankom, turisti pa na terasah pred barom. Temu primerna je tudi cena, ki vključuje razgled na znamenitost in postrežnino ter natakarja, ki misli, da je lep, tudi četudi ni. Zato je bila najdražja italijanska kava v Benetkah, s pogledom na laguno, cena 8€ že pred več kot 5 leti. Pa tudi pred firenško stolnico me ne boste več videli piti kave, tam sem namreč poskusila z »gorenjsko« varianto: kavo sem naročila in plačala pri šanku in si jo sama odnesla na teraso, pa je natakar kričal za mano: »Signora pagare!«

Včasih pa se mi ne da odkrivat skrivnosti pitja kave na terasi z razgledom in preprosto stopim v Starbucks, sploh če sem v časovni stiski in se je potrebno hitro vrniti k skupini. Le v časovnici so potem potrebni popravki: obvezen postanek za toaleto, ker še vedno ne razumem količin v ameriških »fast food« restavracijah. Zakaj bi si kdo želel popiti 750 ml kave, pa četudi je »švoh«?! Mimogrede, tudi McDonalds cafe je v stiski uporabna zadeva, po kakšni neprespani noči na avtobusu. V sili hudič muhe žre, mar ne?

V Rimu kot Rimljan … seveda, razen Kitajcev, ki tudi v Evropi hodijo samo v kitajske restavracije. A če bi bila ljubiteljica turške kave, bi si jo zagotovo želela piti v Turčiji. Kje pa je bolj prava turška kava? Le da Turki ne pijejo kave oziroma zelo redko, pač pa so ljubitelji čaja, kar me neizmerno veseli (rešili so me "zoca"), zato je zagotovo prva in najpomembnejša dejavnost po prihodu v Istanbul pitje turškega čaja. Jabolčnega, če se da, in obvezno iz kozarčkov v obliki tulipana. Pred odhodom iz Istanbula pa zadnja dejavnost nakup čaja oziroma okusov za čaj za domov. Moj najljubši je granatni, najbolj originalni okus pa jabolčni.

V poglavju »Kava«, se le-ta namreč ne bo znašla na nakupovalnem seznamu. Mogoče, včasih kakšna pločevinka Illy, ker je v Italiji bolj poceni kot pri nas (mimogrede, vam deluje priimek Illy italijansko? Zdaj mogoče že, ker Illy povezujemo s Trstom, pred 100 leti pa je bil Ferenc Illy doma še na Ogrskem, v Temišvaru natančneje, preden je prišel po prvi svetovni vojni k sestri v Trst, se preimenoval v Francesca … in danes zaradi njega lahko pijemo najboljšo kavo na svetu - Illy (najboljšo po mojem okusu, o okusih pa se ne razpravlja, so rekli že stari Rimljani).

In še moje najnovejše odkritje iz lanskega poletja (Ameriko je treba pač odkriti večkrat): je že res, da mora biti moja kava sladka in s smetano, a izjema potrjuje pravilo. Poleti, v največji vročini, pa si z veseljem za osvežitev privoščim ledeno kavo brez dodanega sladkorja (predvidevam, da je nekaj podobnega s pivom, a tega poglavja ne bo – za osvežitev je primeren grenak okus). Najboljša ledena kava pa je grška. Zato recept, kako obujati spomine na počitnice v Grčiji:

Recept za grško ledeno kavo (frappe/caffe freddo)

Potrebujemo:
1 žličko instant kave (katerekoli)
sladkor po želji (nič, eno ali dve žlički)
mrzlo vodo
kocke ledu
visok kozarec
slamico
penilnik mleka

Postopek:
V visok kozarec damo 1 žličko kave, sladkor po želji, lahko tudi brez, in dolijemo za 1 cm vode. Nastalo mešanico spenimo s penilnikom mleka (nekakšen pomanjšan palični mešalnik), da naraste (3-4 cm v kozarcu). Dodamo 4-5 kock ledu. Dolijemo vsaj 1 dcl mrzle vode, pomešamo in počakamo, da se plasti kave in pene ločijo. Po želji lahko na vrh dodate spenjeno mleko, in dobite capuccino freddo, ali stepeno smetano.

Grški frappe je nastal po naključju. Leta 1957 je na mednarodnem sejmu v Solunu predstavnik Nestleja Dimitris Vakondios predstavljal nov izdelek: instant kakav, ki ga je v mešalniku zmešal s hladnim mlekom. Ker si je med delom zaželel kave, ni pa imel tople vode, je uporabil isti postopek kot za kakav tudi za pripravo kave (instant kava in mrzla voda). Takšna ledena kava je še danes najljubši kavni napitek Grkov.

Povzetek oziroma nakupovalni seznam za kavo z izgovorom, da je nujno treba na izlet:

prozorna skodelica ali kozarec (češki kristal), (za zaključene skupine)
kofetjera (sobotna tržnica v Italiji),
pločevinka kave Illy (v prvem italijanskem supermarketu),
okusi za čaje + čajnik (egipčanski bazar v Istanbulu ali najbližji turški »alimentari«)
Nescafe + penilec (Grčija) (za zaključene skupine)

Se dobimo na kavi? Janina

Baščaršija, Sarajevo

dunajska kava na Hradčanih, Praga, Češka

café viennois in capuccino v Parizu

"kava s smetano" v Rimu

kaisermelange oziroma bela kava s smetano in karamelo v Ljubljani

avtocestno počivališče v Franciji

turški čaj v Istanbulu

capuccino fredo v Kalamati, Grčija

grška ledena kava doma

moja kava doma, vsak dan 3 x

1 Comment

Potovanja in fotografija - pozdrav iz Irana!

13/2/2017

0 Comments

Sedim v sobi pri prijateljih in pospravljam svojo fotografsko opremo. Ura je pozna. Utrujen sem in zaspan, vendar srečen. Kar nekaj let nazaj sem v eni od izdaj National Geographica v članku o Svileni poti videl fotografijo Šahove mošeje v Isfahanu. Fotografija je za vedno ostala v mojem spominu. Bila je eden od razlogov, zakaj sem si želel obiskati Iran. Danes sem tudi sam uspel posneti podobno fotografijo. Tam, na trgu Nagsh-e Jahan, v modri večerni svetlobi, ko se je svetloba luči čarobno odbijala od modro obarvanih ploščic. Uspelo mi je. Zadovoljen sem...

Potovanja so vedno tako ali drugače povezana s fotografijo. Tudi če sami ne fotografiramo, pogosto sprejemamo odločitve o naslednjih potovanjih ravno na podlagi fotografij. Santorini? Modro morje in nebo, med njima bele hiške. Toskana? Travnati griči in ciprese. Pariz? Eifflov stolp. Takšne podobe se nam, ko izbiramo našo naslednjo destinacijo, prikazujejo v glavi. Zakaj? Zaradi fotografij.

Ljudje, ki potujejo, pogosto fotografirajo. Najprej, da zase ohranijo spomine. Fotografija je zamrznjen trenutek, spomin na dogodivščino, na katero bi brez fotografije že zdavnaj lahko pozabili. Na ljudi, ki so jih takrat spoznali in skupaj preživljali čas. Fotografirajo, da lahko fotografije pokažejo sorodnikom, prijateljem in znancem. Da jim predstavijo svoje videnje potovanja. Da poslušalci lahko dobijo vtis o kraju, ljudeh in kulturi, ki so jo obiskali. Kasneje lahko pripravijo tudi potopisno predavanje za širši krog ljudi. Morda si po koncu potovanja zaželijo in si tudi obljubijo, da bodo na naslednjem potovanju posneli še boljše fotografije. Danes, ko imajo naši telefoni možnost fotografiranja, smo vsi vsak po svoje popotni fotografi. Obstajajo pa tudi ljudje, ki povežejo fotografijo in potovanje do te mere, da fotografija postane glavna dejavnost na potovanju. Da potujejo predvsem zaradi fotografije. Da izbirajo svoje destinacije z razlogom, ker tam želijo posneti določeno fotografijo. Sam že dolgo spadam v to kategorijo ljudi. Fotografija je moje glavno vodilo na potovanju. Mojim potovanjem daje smisel. Ni mi več težko vstati sredi noči in se odpraviti na lokacijo z nepozabnim razgledom na kraj, kjer se trenutno nahajam, in tam počakati na čudovito jutranjo svetlobo. Ni mi težko izpustiti ogled muzeja, da lahko neobremenjeno vandram po okoliških ulicah in lovim trenutke. Ni mi težko zmrzovati na mrazu, če mi uspe ujeti pravo svetlobo in trenutek. Fotografija pomaga tudi pri premagovanju meja med popotnikom in lokalnim prebivalcem. Pogosto se po prijaznem nasmehu in nevsiljivi fotografiji popotniku odpro vrata do gostoljubnih domačinov ali lokalnih posebnosti. Na potovanjih že dolgo več ne kupujem spominkov. Zame so najboljši spominek dobre fotografije.

Ko danes primem v roko fotoaparat, najprej pomislim, na katero potovanje bi šel rad fotografirat. Fotografija je zasvojenost. Enako kot potovanja.

*Z Nejcem se lahko odpravite na pot aprila 2017, ko boste lahko ob njegovem mentorstvu 2 dni fotografirali Plitvice. Program in prijave tule.

Nejc Trpin, trips4photos

0 Comments

Prvega ne pozabiš nikoli!

1/2/2017

0 Comments

Prvega vodenja namreč!

Ko sem se po spletu okoliščin in opravljeni licenci za turističnega vodnika tik pred prvomajskimi prazniki znašla v svetu turizma oziroma turističnega vodenja, je bila prva ponudba za vodenje Irska z letalom. Ponudbo sem seveda zavrnila, saj si z nekaj dni staro izkaznico za turističnega vodnika nisem upala na takšno pot. (O tem, kako se podeljujejo vodenja, vodniške izkaznice in vodniški problematiki nasploh, ki je zadnje mesece zelo pereča, ob kakšni drugi priložnosti …) Naslednja ponudba so bili 2-dnevni Bavarski gradovi, kar pa sem z največjim veseljem sprejela. Ko sem vsa vzhičena poklicala mamo, je bil njen odgovor preprost: »Jah, saj si si vedno to želela«. Tega sicer nisem vedela, da si želim videt in vodit gradove Ludvika II, sem pa vedno sanjala o čeških in slovaških gradovih (kot otrok sem od slovaških prijateljic dobila za darilo koledar s češko-slovaškimi gradovi), Versaillesu … skratka gradovih. V pomoč je bila tudi Stoparjeva monografija o slovenskih gradovih (Mojca, hvala zanjo!).

Kakorkoli, pred vodenjem prvomajskega izleta mi je agencija uredila študijsko turo, a vodenje ni bilo niti približno tako, kot potem vsa naslednja. Nisem imela občutka za čas, koliko za kosilo, koliko za kavo, nisem preverila odpiralnih časov … skratka, gostje so doživeli ves program, jaz pa sem grozila, da bom vrnila licenco. (O problematiki vodnikov z in brez licence, kot rečeno, v drugi temi.) K sreči me je lastnica agencije tolažila, da bo bolje, da so to šele začetki … (Mirjana, hvala!) In sem šla naprej s sloganom »Vaja dela mojstra – če mojster dela vajo!«. Vsak konec tedna dan, dva ali tri na poti, pa še kakšen dan v tednu šolske skupine in upokojenci … teden za tednom, leto za letom ... kar nekaj let. Študij – vodenje – študij – vodenje …vmes dopust, ko se mi je začelo sanjati, da imam na avtobusu 3 voznike hkrati, pa ne vem, zakaj. Mantra, ki me je pripeljala do svoje agencije!

A prvega ne pozabiš nikoli! Po ne vem kateri ponovitvi gradov Ludvika II Bavarskega imam ta izlet (in še marsikaterega drugega) v malem prstu, časovnico lahko razložim v sanjah … jasno pa je, da z izkušnjami pridejo tudi predlogi za izboljšave.

Imela sem srečo, da sem ta izlet po tistih prvih začetkih precejkrat vodila za agencijo, ki je (ena izmed redkih) imela posluh tudi za predloge vodnikov (Katja, hvala!) in je celo popravila program tako, da gostje lahko v dveh dneh doživijo (skoraj) celotno zgodbo Ludvika II – od njegovih fantazijskih zgradb do tragične smrti ob/v (nikoli ne bo znano) Starnberškem jezeru. Morda je kriv Ludvik II ali pa moja starost - v srednji šoli je bilo namreč ob koncu '80 in začetku '90 zelo popularna interdisciplinarnost – da se mi zdi izlet/potovanje zgodba, ki je sestavljena iz mozaika različnih področij, in da najraje pišem programe ali vodim izlete/potovanja po zgodbah: Po stopinjah / Obložena miza / Grajska cesta … nekako mi ne gre geografski sistem: pojdimo v Bavarske Alpe in si oglejmo vse, kar tam je (gradovi Ludvika II Bavarskega, Zugspitze, Garmish-Partenkirchen, Ettal, Oberammergau, Wies …), po poti nazaj pa še Innsbruck, lahko še Kitzbuhel/Pustertal … saj je vseeno, le da se dobro bere, proda pa še boljše v smislu »Kaj vse boste videli za tako nizko ceno!« Geografski princip je ustrezen za počitnice, ko smo nekje stacionirani, potem pa odkrivamo (ali pa tudi ne) okolico, bodisi hribe, obmorske kraje, otok v Indijskem oceanu ali Prekmurje. Ludvik pa potrebuje zgodbo, da lahko razumemo gradove, ki jih obiskujemo! Zgodbi seveda lahko dodamo še nakup spominkov, kot se na vsakem potovanju/izletu spodobi. In če smo že na Bavarskem, zakaj ne bi bilo to pivo, ki ga varijo benediktinci v Ettalu? Jesti tudi moramo na izletu, a ne? Pa naj bo kakšna klobasa ali krača v Oberammergau, ki je ravno med potjo. Če pa smo že tam, seveda ne bom zamolčala sorodstva vasice s Škofjo Loko (pasijon), zaradi kratkega sprehoda ob občudovanju poslikanih bavarskih fasad nam pa tudi noben grad ne bo ušel … nenazadnje Ludvikovi gradovi stojijo že približno 150 let na istem mestu, celo druga svetovna vojna jim je prizanesla, pa bodo počakali še uro ali dve.

In tako se z Ludvikom ukvarjam že vsa leta, pa še se bom! Zadnja leta nekoliko žalostna, ker izlet ni več tako popularen, kot moja prva leta vodenja. Tokratna moja domislica je cenovno ugoden enodneven izlet, na katerem je možno obiskati najbolj pravljični grad in slišati celotno zgodbo Ludvika. Saj ni nujno vedno obiskati vse Ludvikove gradove (naslednja traparija nekaterih agencij je naslov potovanja: Bavarski gradovi – a sploh veste koliko gradov je na Bavarskem?!), pravzaprav je dobro vedno pustiti kaj za naslednjič … mogoče naslednji grad in obisk predbožičnega sejma na Bavarskem … ali še naslednji grad in drugi gradovi družine Wittelsbach …. Na zadnjega, četrtega pa vas ne bom peljala, ker nimam v načrtu licence za gorskega vodnika; Ludvikov četrti (in zadnji) grad je namreč gorska koča nad Garmish-Partenkirchnom, 3 ure hoje navkreber.

Če pa bi vi želeli celotno zgodbo Ludvika II (videti) in slišati, imate več možnosti:

Kdaj gremo na obisk k Ludviku?
Janina