Prvega ne pozabiš nikoli!

Prvega vodenja namreč! 
 
Ko sem se po spletu okoliščin in opravljeni licenci za turističnega vodnika tik pred prvomajskimi prazniki znašla v svetu turizma oziroma turističnega vodenja, je bila prva ponudba za vodenje Irska z letalom. Ponudbo sem seveda zavrnila, saj si z nekaj dni staro izkaznico za turističnega vodnika nisem upala na takšno pot. (O tem, kako se podeljujejo vodenja, vodniške izkaznice  in vodniški problematiki nasploh, ki je zadnje mesece zelo pereča, ob kakšni drugi priložnosti …) Naslednja ponudba  so bili 2-dnevni Bavarski gradovi, kar pa sem z največjim veseljem sprejela. Ko sem vsa vzhičena poklicala mamo, je bil njen odgovor preprost: »Jah, saj si si vedno to želela«. Tega sicer nisem vedela, da si želim videt in vodit gradove Ludvika II, sem pa vedno sanjala o čeških in slovaških gradovih (kot otrok sem od slovaških prijateljic dobila za darilo koledar s češko-slovaškimi gradovi), Versaillesu … skratka gradovih. V pomoč je bila tudi Stoparjeva monografija o slovenskih gradovih (Mojca, hvala zanjo!).
 
Kakorkoli, pred vodenjem prvomajskega izleta mi je agencija uredila študijsko turo, a vodenje ni bilo niti približno tako, kot potem vsa naslednja. Nisem imela občutka za čas, koliko za kosilo, koliko za kavo, nisem preverila odpiralnih časov … skratka, gostje so doživeli ves program, jaz pa sem grozila, da bom vrnila licenco. (O problematiki vodnikov z in brez licence, kot rečeno, v drugi temi.) K sreči me je lastnica agencije tolažila, da bo bolje, da so to šele začetki … (Mirjana, hvala!) In sem šla naprej s sloganom »Vaja dela mojstra – če mojster dela vajo!«. Vsak konec tedna dan, dva ali tri na poti, pa še kakšen dan v tednu šolske skupine in upokojenci … teden za tednom, leto za letom ... kar nekaj let. Študij – vodenje – študij – vodenje …vmes dopust, ko se mi je začelo sanjati, da imam na avtobusu 3 voznike hkrati, pa ne vem, zakaj.  Mantra, ki  me je pripeljala do svoje agencije!
 
A prvega ne pozabiš nikoli! Po ne vem kateri ponovitvi gradov Ludvika II Bavarskega imam ta izlet (in še marsikaterega drugega) v malem prstu, časovnico lahko razložim v sanjah … jasno pa je, da z izkušnjami pridejo tudi predlogi za izboljšave.
 
Imela sem srečo, da sem ta izlet po tistih prvih začetkih precejkrat vodila za agencijo, ki je (ena izmed redkih) imela posluh tudi za predloge vodnikov (Katja, hvala!) in je celo popravila program tako, da gostje lahko v dveh dneh doživijo (skoraj) celotno zgodbo Ludvika II – od njegovih fantazijskih zgradb do tragične smrti ob/v (nikoli ne bo znano) Starnberškem jezeru.  Morda je kriv Ludvik II ali pa moja starost - v srednji šoli je bilo namreč ob koncu '80 in začetku '90 zelo popularna interdisciplinarnost – da se mi zdi izlet/potovanje zgodba, ki je sestavljena iz mozaika različnih področij, in da najraje pišem programe ali vodim izlete/potovanja po zgodbah: Po stopinjah / Obložena miza / Grajska cesta … nekako  mi ne gre geografski sistem: pojdimo v Bavarske Alpe in si oglejmo vse, kar tam je (gradovi Ludvika II Bavarskega, Zugspitze, Garmish-Partenkirchen, Ettal, Oberammergau, Wies …), po poti nazaj pa še Innsbruck, lahko še Kitzbuhel/Pustertal … saj je vseeno, le da se dobro bere, proda pa še boljše v smislu »Kaj vse boste videli za tako nizko ceno!« Geografski princip je ustrezen za počitnice, ko smo nekje stacionirani, potem pa odkrivamo (ali pa tudi ne) okolico, bodisi hribe, obmorske kraje, otok v Indijskem oceanu ali Prekmurje. Ludvik pa potrebuje zgodbo, da lahko razumemo gradove, ki jih obiskujemo! Zgodbi seveda lahko dodamo še nakup spominkov, kot se na vsakem potovanju/izletu spodobi. In če smo že na Bavarskem, zakaj ne bi bilo to pivo, ki ga varijo benediktinci v Ettalu? Jesti tudi moramo na izletu, a ne? Pa naj bo kakšna klobasa ali krača v Oberammergau, ki je ravno med potjo. Če pa smo že tam, seveda ne bom zamolčala sorodstva vasice s Škofjo Loko (pasijon),  zaradi kratkega sprehoda ob občudovanju poslikanih bavarskih fasad nam pa tudi noben grad ne bo ušel … nenazadnje Ludvikovi gradovi stojijo že približno 150 let na istem mestu, celo druga svetovna vojna jim je prizanesla, pa bodo počakali še uro ali dve.
 
In tako se z Ludvikom ukvarjam že vsa leta, pa še se bom! Zadnja leta nekoliko žalostna, ker izlet ni več tako popularen, kot moja prva leta vodenja. Tokratna moja domislica je cenovno ugoden enodneven izlet, na katerem je možno obiskati najbolj pravljični grad in slišati celotno zgodbo Ludvika. Saj ni nujno vedno obiskati vse Ludvikove gradove (naslednja traparija nekaterih agencij je naslov potovanja: Bavarski gradovi – a sploh veste koliko gradov je na Bavarskem?!), pravzaprav je dobro vedno pustiti kaj za naslednjič … mogoče naslednji grad in obisk predbožičnega sejma na Bavarskem … ali še naslednji grad in drugi gradovi družine Wittelsbach …. Na zadnjega, četrtega pa vas ne bom peljala, ker nimam v načrtu licence za gorskega vodnika; Ludvikov četrti (in zadnji) grad je namreč gorska koča nad Garmish-Partenkirchnom, 3 ure hoje navkreber.
 
Če pa bi vi želeli celotno zgodbo Ludvika II (videti) in slišati, imate več možnosti:​

• naročilo 3-dnevnega obiska Bavarske (Ludvik II od rojstva do smrti) za skupino,
• naročilo brezplačnega Popotniškega zvezka, s katerim boste lahko sami šli na pot.

Kdaj gremo na obisk k Ludviku?
                                                                                                   Janina