Ko bom velika ...

Na fotografiji  desno sem stara 2 leti in pol ter delam svoje prve korake v svetu turizma. Kaj imam v kovčku, ne vem, v samokolnico sem namesto na avtobus ali na letalo vkrcala svoje VIP goste (s tema dvema medvedoma mi je stara mama dovolila igrati se samo ob posebnih priložnostih)  in smo šli … na žalost samo do ograje dvorišča. »Meje« so bile leta 1975 še zaprte. Zato sem se morala preusmeriti v »incoming« turizem in sem po dvorišču vozila svojo dve leti mlajšo sestrico ter ji v usta tlačila neoprano korenje in maline naravnost z vrta (čudno, da od mame nisem dobila provizije, ker sem Alenki »prodala«  vitamine?!).
Nekje pa mora biti še enako stara fotografija, na kateri sem oba medveda posadila na stopnice in jima v naročje  dala slikanico … ker sta bila v šoli, jaz pa učiteljica.
 
Čez več kot 40 let imam sanjsko službo vsake ženske: lahko govorim in govorim in govorim … po cele dneve. Več kot povem, boljše je. Delo turističnega vodnika je idealno za vse, ki rade govorimo in se nam zdi, da smo po poklicu »mame« oziroma brez težav posvojimo vseh 50 gostov na avtobusu za dan, dva , tri … kolikor je potrebno, pa tudi če so starejši od nas. Ne razumem najboljše tistih odgovornih v turističnih agencijah, ki so mnenja, da so moški boljši vodniki (vsaj v Evropi ne – lahko da drugod po svetu). Goste je treba nahranit in poskrbet, da  zadosti pijejo, prisilit jih v gibanje, včasih rešit tudi kakšne kočljive situacije s higieno; animirat jih, da se ne začnejo dolgočasit, naučit jih vozit z lokalnimi prevoznimi sredstvi, dat navodila glede telefoniranja, nasvete glede nakupovanja …  vse to sem počela tudi s svojo hčero kar precej let – zdaj pa ona mene pelje na kavo. Včasih je treba tudi preseči ameriško idejo »imeti se fajn« in goste tudi poučit o kakšni temi, vsebini, znamenitosti; kar ni nobena težava, za nekoga, ki je nekoč bil učitelj (ne samo pri dveh letih in pol).
 
Lahko pa nastane težava v več primerih:

• kadar se »kdorkoli« odloči, da bo gostom v avtobusu »predaval« do onemoglosti več ur in pozabil, da je šolska ura trajala 45 minut (ne po naključju, pač pa zaradi sposobnosti koncentracije), na urniku pa je bila običajno nekajkrat na teden tudi glasba,
• kadar ta »kdorkoli« pozabi, da je na izletu in so njegovi gostje njemu enakovredni, obvladajo pač neko drugo stroko, ki je zame španska vas,
• kadar ta »kdorkoli« pozabi, da na avtobusu nima  5 let starih otrok, ki ničesar ne vedo, pač pa izkušene odrasle, ki jih je treba samo spomniti na tisto, kar že vedo, in dodati še kakšno zanimivost,
• kadar ta »kdorkoli« pozabi prešteti svoje goste in samo vpraša »A kdo manjka?« (taka vodnica je najbrž pozabila tudi svojega otroka kdaj kje, ker ji ni povedal, da »manjka«),
• kadar ta »kdorkoli« pozabi, da nima doktorata iz geografije, zgodovine, umetnostne zgodovine, 5 tujih jezikov, politologije in ekonomije … ter odkriva Ameriko,
• kadar ta »kdorkoli« pozabi, da se je pozabil  udeležiti tečaja retorike in »predava« kot »strgan dohtar«, ne da bi vedel, kaj sploh govori, gostje pa dobijo občutek, da so se mu pomešali listi, na katerih ima pripravljeno besedilo,
• kadar ta »kdorkoli« pozabi, da ni učitelj in ni v šoli, ter gostom razdeli teste in jih popravlja z rdečo – na koncu pa razdeli nagrade (ocene) samo najboljšim,
• in še na marsikatero podrobnost je potrebno paziti, ko si na avtobusu »samo kot turistični vodnik«.

 
Kljub temu, da je na vse to treba paziti 21 ur v kosu, koliko pogosto traja enodnevni izlet, pa je to še vedno moje sanjsko delo. Precej me tudi spominja na poučevanje. Priprave po cele dneve, študij, izboljšave … Le slabe stvari poučevanja so odstranjene:

• na koncu izleta niso potrebni testi in preverjanje, kaj so se gostje naučili (tudi če se niso ničesar, to ni pomembno; pomembno je samo to, da so za vplačani znesek dobili, kar je obljubljal program, in se ob tem imeli »fajn«);
• po koncu izleta ne pride nobena mama do mene in ne vpraša »Zakaj je moja punčka dobila samo 3«, kar se je dogajalo v šoli (mimogrede, odgovor je: »Ker ni znala za 4!«),
• nikoli mi ni treba na zagovor k ravnatelju zaradi nenavadnih vzgojnih metod v učilnici, kvečjemu kakšen ravnatelj dan, dva ali tri hodi za mano, na zagovor pa je včasih treba samo na turistično agencijo, a le zato, da bodo naslednji izleti še boljši.

 
In če že pišem primerjavo  - plača pa je drugačna! Ob količinsko in vsebinsko primerjalnem delu učitelja/vodnika plača ni primerljiva. Ker je sploh ni! Turistični vodniki dobimo od agencij samo honorar, z njim pa počnemo, kar želimo. Če je tega dovolj, odpremo s.p. ali kakšno drugo obliko, od zneska plačujemo davke in prispevke, če si nakazujemo plačo, ali vsaj prispevke za  zdravstvo in pokojnino; če tega ni dovolj … zgodbe o prekarnih delavcih ne bi ponavljala (brez dopusta, brez bolniške, brez socialne varnosti …). Primerjava z učiteljem bi šla približno takole:
 
učitelj                                              
20 ur dela v učilnici (+ 20 ur priprav) x 4 tedne = 80 (+80)  ur dela   = začetna učiteljska plača brez dodatkov za delovno dobo, dodatne obveznosti (krožke, priprava na maturo …), brez dodatka za poučevanje maturitetnih predmetov, razredništva …  od približno 1300 € bruto naprej   (neto 887€)  
 
vodnik
1 delovni dan/teden na avtobusu (21 ur) x 4 (4 sobote v mesecu) = 4 x 130€ = 520€ bruto (390 neto),
2 delovna dneva/teden na avtobusu (40 ur/teden) brez ur priprav x 4 (4 vikendi/mesecu) = 8 x 130€ = 1040€ bruto (724€)
3 delovni dnevi/teden* na avtobusu (60 ur/teden) brez priprav x 4 (4 tedni/mesec) = 12 x 130€ = 1560€ bruto (1034€ neto)
 
*Dela za dva do tri dni v tednu, vsak teden, celo leto je praktično nemogoče dobiti. Delo vodnika je sezonsko. Pa tudi honorar ni vedno 130€/dan, kar je bila še ne dolgo tega priporočljiva višina honorarja s strani Združenja turističnih vodnikov. Ne redko se zgodi, da je turistična agencija pripravljena plačati tudi samo 100€/dan, brez povračila stroškov prevoza na odhodno mesto; zadnji podatek pa: turistična agencija, ki se zavzema za ukinitev licenc za turistično vodenje, je bila pripravljena vodniku plačati honorar za delo preko novega leta šele, ko je vodnik pristal na honorar 60€/dan. Pa še srečen je lahko, da mu bodo plačali. Je namreč kar nekaj turističnih agencij, ki ne vodnikov ne avtobusnih prevoznikov ne plačujejo, čeprav so od gostov prejeli plačila.
 
A po številkah in besedah, ki so zapisane zgoraj, ni težko razumeti, da se vrtimo v začaranem krogu, naučili smo se besedo dumping, spreminjamo zakone tako, da šole, upokojenci in druga društva, lahko organizirajo in prodajajo izlete ter jih vodijo sami … kdo še potrebuje vodnika?
 
Moji gostje! Ki so veseli, da grem z njimi na pot, ki pošteno plačajo izlet z denarjem, ki so ga pošteno zaslužili v svojih službah, ki se imajo fajn in me vprašajo, kam gremo naslednjič. Zanje mi ni težko vstati ob 2.00 zjutraj in priti domov ob polnoči, prevajati v tovarnah avtomobilov, študirati nove znamenitosti, pisati novih programov … se povrne s stiskom roke na koncu izleta in besedo »Nasvidenje prihodnjič!« Janina