Zakaj v Istanbul pozimi?

16/1/2016

Ker lahko tudi v Istanbulu sneži in je zato potrebno večkrat stopiti pod streho Velikega bazarja, večkrat poiskati zavetje v trgovinicah, izgubljene kalorije nadomestiti med degustacijo turške kulinarike, se večkrat pogreti ob turškem čaju in baklavi ...
Ker je obvezen nakup novih rut, rokavic, toplih šalov ...
Ker je potrebno uporabiti podzemno železnico, ki vozi na azijsko stran pod Bosporjem ...
Ker Turki ob Bosporju na letališču niso pripravljeni na pluženje snega in je več ur potrebno porabiti za čakanje na vzlet letala, kar pomeni obvezen obisk Starbucksa, nakupovanje v brezcarinskih prodajalnah,opazovanje obrazov vseh mogočih potez, ras ...

Istanbul je bil na seznamu zaželenih destinacij vse od prvega prebiranja romana Pod svobodnim soncem, v katerem je Fran Saleški Finžgar poskrbel, da sem si zaželela obiskati Hagio Sofijo, ki jo je Justinijan gradil za svojo Teodoro, se sprehoditi po Hipodromu, kjer je nastopal Iztok, in se popeljati po Bosporju, kar je počela tudi Iztokova Irena.

Pred leti sem zato v enem zamahu obiskala kar tri mesta: Finžgarjev Bizanc, srednjeveški Konstantinopel in Ataturkov Istanbul (Carigrad je samo poslovanjeno ime glavnega mesta Osmanskega cesarstva, in ker ni več ne carja ne sultanov, bi šlo lahko tudi ime Carigrad v zgodovino – Turkish airlines namreč leti v Istanbul). Mesto ni razočaralo, prej presenetilo – zares je mesto na dveh celinah v geografskem in kulturnem smislu. Od Starbucksa, McDonaldsa, Nordsee ... do posedanja ob nizkih mizicah na turškem čaju, kar počnejo domačini, ki ne »kadijo kot Turki«, imajo namreč zelo strog protikadilski zakon, pitje turške kave pa je prej turistična znamenitost kot navada. Za bogate svilene rute se je zdelo, da so namenjene nakupu arabskim turistkam, ki pokrite obiščejo mesto, med domačinkami je bilo pokritih deklet bolj malo, pregovorna gostoljubnost in ustrežljivost Turkov pa se še vedno doživlja na vsakem koraku – spada zraven, čeprav je v funkciji prodaje uslug in izdelkov.

In potem se je zgodil Sulejman, več let predvajanja nadaljevanke o Sulejmanu Veličastnem na slovenski TV, ob kateri se je izkazalo, da v Evropi zgodovino razumemo nekoliko napačno – turške vpade in prodor do Dunaja v Turčiji namreč razlagajo kot zmage, a umetniška svoboda ter subjektivno razlaganje zgodovine je razumljivo, v nadaljevanki pa prav nič moteče. Ob ogledu posameznih delov se je izkazalo, da sem v Istanbulu ob prvem obisku naredila kar nekaj napak: v palači Topkapi nisem želela doplačati dodatne vstopnine za ogled Harema, nisem bila pozorna na kaftane sultanov, ki so bili razstavljeni, ni se mi dalo do Sulejmanije na vrhu hriba, kjer sta pokopana Sulejman Veličastni in njegova Hurem ... skratka po zaključku serije se je obetal ponovni obisk Istanbula.

Pred novim letom je v elektronski nabiralnik padlo obvestilo, da Adria Airways zaključuje z leti v Istanbul in linijo prepušča Turkish airlines, posledično pa so bile precej ugodne cene letalskih kart za potovanje čez novo leto in povratkom z zadnjim slovenskim letom 1. januarja 2016. V Sultanahmetu (najstarejši del mesta na evropski strani) ni težko najti ugodne namestitve s turškim pridihom, vremenska napoved pa se s stališča nekoga, ki živi v Ljubljani, ni zdela nič posebnega – napovedane so bile snežne plohe, do 30 cm snega v zadnjih dneh decembra. Tudi v nadaljevanki o Sulejmanu Veličastnem so sultanke in paše hodili po dvoru v krznenih plaščih, občasno pa je bila prikazana scena, da na Zlatem rogu sneži.

Program v Istanbulu je vedno sesstavljen iz vsaj treh delov. Prvi del: ogled glavnih znamenitosti (Modra mošeja s šestimi minareti – enega trenutno obnavljajo, Hagia Sofia, Topkapi, podzemna bazilika oziroma Cisterna, stolp Galata, trg Taxim, palač Dolmebahče ... po programu, po željah, kar je še ostalo na seznamu od prejšnjega obiska. Drugi del je skok v azijski del, najlepše po morju čez Bospor, v zadnjih letih pa s podzemno železnico Marmaray. Na azijski strani pa spet po željah – lahko tudi obisk nogometne tekme na stadionu Fenerbahče ali kakšne mošeje Sinana. Tretji del je »šoping« na Velikem in Egipčanskem bazarju. Vse tri dele pa povezuje pa kulinarika (pečena koruza in kostanj na vsakem koraku, sveže izstisnjeni sokovi, ratluk, baklave, kebab, meze ...)

Tokrat je bil moj program znan, nabiranje kilometrov pa je šlo v smeri: mimo Hagie Sofije, ki je danes muzej in ne več cerkev, po palači Topkapi, tokrat tudi z ogledom Harema, nato Veliki bazar, ker je že med sprehodom po vrtovih palače začelo snežiti, na bazarju okrepčilo s čajem in baklavo, mimo vseh trgovinic med obema bazarjema do priložnostnega kosila ob sofri (pladenj postavljen na stojalo, na pladnju pa kebab v »razsutem stanju«). Nato je sledil vzpon do Sulejmanije in obisk mavzolejev Hurem in Sulejmana, ter povratek na Sultanahmet trg s Hipodromom in palačo Ibrahima paše. Zaradi obilice snega in časovne omejitve je za naslednjič na programu ostala mošeja princa Mehmeda (prvorojenec Sulejmana Veličastnega in Hurem).

In kdaj bo ta »naslednjič«? Zagotovo spet v toplejšem času in ko se bodo razmere na Bližnjem vzhodu nekoliko umirile. V tem tednu sem namreč preštevala, kolikorat sem šla pred štirinajstimi dnevi po Hipodromu mimo obeliska, kjer je prišlo do nesrečnega dogodka s terorističnim napadom ... precejkrat. In upam, da bom precejkrat še lahko šla – trg Sultanahmet in park okoli Modre mošeje se mi še vedno zdi nekaj najlepšega, kar lahko pričara občutek Orienta.
Do takrat pa prebiranje turških pravljic iz otroštva in iskanja novega zemljevidi za naslednji potep »Po stopinjah ...«

Janina