Prva fotografija desno je bila posneta 28.10.2018 v času kosila na pariškem Montmartru, v bistroju Autour du Moulin, na krožniku pa so račja prsa v pomarančni omaki. Raca, kača (kacsa) in kanarček (canard) namreč nimajo nič skupnega, razen če se ne znajdejo na fotografiranem krožniku v različnih jezikih.
 
Kača (zapisano kacsa) je  raca v madžarščini. Glede na to, da je Madžarska domovina sv. Martina, k Martinu pa obvezno spadajo gosi in race, ne preseneča, da se race in gosi znajdejo poleg golažev in paprike na menujih vseh madžarskih nacionalnih restavracij (čard). Kot predjed lahko naročite gosja jetra, ki pa niso iz posebej pitanih gosi, kot v Franciji, zato imajo bolj pust okus, podoben piščančji drobovini. Bedra pripravljajo in ponujajo v obliki konfita (razloženo nekoliko kasneje), prsa pa lahko tudi s pomarančno omako pod vplivom francoske kuhinje, ki je prišla z ogrskih dvorov. Najpogostejša je polovica pečene race, ki jo postrežejo z rdečim zeljem, a ne samo v času martinovanj.
 
Jezikovni vpliv madžarske kače  najdemo tudi na Slovaškem, v starem mestnem jedru Bratislave recimo lahko v slovenskih restavracijah na menuju najdete kačice ali kačke. (Ne gre za naše restavracije in kače na menuju, pač pa za slovaške restavracije - Slovaki namreč sami sebe imenujejo Slovenci, Slovaško pa Slovensko.)
 
Na Češkem ne ponujajo kač, pač pa kachne (race). V poglavje "izgubljeno s prevodom" spada ponudba praške pivnice, ki je napovedala, da bomo s skupino večerjali "meat plate" (mesno ploščo) - predvidevali smo, da bo na njej mešano meso - a na koncu dobili vsak pol pečene race z rdečim zeljem in kruhovimi cmoki (za sladico je bila "apple rulada" ... po slovensko jabolčni zavitek).
 
A za prave račje in gosje okuse je potrebno iti v Francijo, spet oboroženi s poznavanjem nekaterih francoskih besed.
Prva napaka pri prevodu je najpogosteje "foie gras", ki niso gosja ali račja jetra, pač pa dobesedno mastna jetra posebej pitanih gosi ali rac, zato je pomembno, ali piše foie gras de canard (račja jetra) ali foie gras d'oie (gosja jetra). Razlika pa ni samo v besedi, pač pa tudi okusu, barvi in ceni. Račja jetra so po okusu bolj podobna piščančjim, bolj rjavkaste barve,  gosja jetra so bolj siva in imajo bolj maslen okus. Račja stanejo približno 20 - 30€/kg, gosja pa od 70€ naprej za kilogram. V restavracijah in bistrojih za turiste običajno strežejo račja jetra s popečenim domačim kruhom in figovo ali čebulno marmelado.
Naslednja pomembna beseda je konfit (francosko confit), ki niso samo navadna račja bedra, pač pa na poseben način pripravljena oziroma shranjena račja bedra. Te dni neimenovana slovenska restavracija na nabrežju Ljubljanice ponuja "račja stegna kuhana v confitu". Kar nekaj napak je v tem zapisu: 1. račja bedra in ne stegna, 2. manjka vejica pred kuhana, 3. lahko bi zapisali konfit, 4. kaj je to confit, v čem so se kuhala račja bedra? Konfit namreč pomeni pripravek (iz latinskega conficere - napraviti, pripraviti), lahko bi rekli tudi shranek. Račja bedra se počasi cvrejo na nizki temperaturi v račji maščobi, da postanejo čisto mehka, nato se jih v tej maščobi tudi shrani, kar je starodaven postopek shranjevanja (tudi naša tünka); nato pa se jih samo še popeče, da dobijo hrustljavo kožo. Na francoskih menujih je zapisano confit de canard (na ta način pa bi se dalo shraniti oziroma pripraviti tudi drugo meso). Pri nas se  račji konfit vedno dobi v pločevinkah v francoskem hipermaketu.
Nekoliko manj poznamo račje želodčke, ravno tako konfit, ki so glavna sestavina perigordske solate (Perigord je pokrajina v Dordonji,  vzhodno od Bordeauxja, kjer je ogromno farm gosi in rac), pri nas se kupijo v pločevinkah v že omenjenih trgovinah.
Račja prsa so po francosko magret, torej na menujih iščemo magret de canard a l'orange, če želimo račja prsa v pomarančni omaki. Račja prsa so sicer kot samostojno jed prvi začeli streči v Akvitaniji, vendar vam na jugozahodu ne bodo ob račjih prsih ponudili cmokov in zelja (kot v srednji Evropi), pač pa sarlatski krompir (pomme de terre sarladaise), pražen krompir na račji maščobi, šalotkah in česnu, poimenovan po francoskem mestu Sarlat-la-Caneda, v bližini reke Dordonje.
 
In še najboljše in najbolj moderno ... nisem ljubitelj burgerjev, a burger iz Montignaca sredi avgusta je prekosil vse račje jedi in burgerje doslej. Kako se vam zdi burger, v katerem je "foie gras", račja prsa in čebulna marmelada? Ni slovensko - ne po okusu ne po sestavinah, je pa zelo dobro, jetra se namreč na toplem kruhu stopijo... Kdaj gremo v Francijo?

​Janina

naročilo potovanja za skupino v Francijo

Včasih se mi je Műnchen zdel idealno mesto za bivanje. Ravno prav veliko (nekaj več kot milijon dvesto tisoč prebivalcev), brezhiben promet (še posebej takšen, za katerega se ne potrebuje vozniškega izpita - podzemna in primestna železnica približno 30 km iz mesta), zelo bogata tržnica (kjer se dobi tudi jerihonska roža ali južnoitaljanska cedra - kilogramska "limona"), Starbucks in C&A s ponudbo, ki bo šele čez pol leta v Sloveniji po višjih  cenah, Müller z izdelki, ki niso narejeni za vzhodni trg ... a je naneslo tako, da sem po "službeni dolžnosti" morala obiskati oktoberfest, pri čemer se mi je razkrila bavarska duša v celoti in me odvrnila od sanjarjenja o bivanju na Bavarskem. Mimogrede, tudi aktivno nemško ne znam (učenje nemščine preko nemških kuharskih oddaj ne zadostuje - za službo na Bavarskem je potrebno aktivno znanje), učiteljev slovenščine ne potrebujejo, lokalnih vodnikov, ki bi vedeli vse o Ludviku II Bavarskem, pa imajo sami dosti - celo v slovenščini so na Ludvikovih gradovih že posneti audiovodniki.

Z zgodbo o začetku oktoberfesta davnega leta 1810 ni še nič narobe - šlo je za javno praznovanje poroke bavarskega kralja Ludvika I (dedka norega kralja Ludvika II) z njegovo princesko Terezijo. Praznovanje je potekalo na travniku (nemško wiese), zato se danes območje, kjer se odvija oktoberfest, imenuje Teresienwiese. Ob praznovanju obletnice poroke so prireditvi dodali parado konj ... o pivu še nič ... in šele leta 1819 je parado konjev nadomestila povorka pivovarjev. Pivo je, še vedno pa je čudno, da se oktoberfest začne septembra. Tudi to so spremenili Bavarci sami. Poroka in prva praznovanja obletnice so se res dogajale oktobra, a ker vreme takrat že zna biti muhasto in tudi hladno, so termin preprosto prestavili na september. Pa imamo praznik piva - oktoberfest, ki se začne septembra (in res traja še nekaj dni v oktobru).

Tudi do sem je še vse v redu - zapleti se začnejo z vsebino in dogajanjem na oktoberfestu. Prireditveni prostor je namreč razdeljen kot kakšno rimsko mesto na ulice pod pravim kotom, vmes pa so postavljene lesene konstrukcije, ki jih imenujejo šotori - 14 velikih in 20 manjših. Ti šotori so pravzaprav ogromne pivnice šestih münchenskih pivovarn, ki za priložnost oktoberfesta zvarijo zelo močno pivo z vsaj 6,5% alkohola - v največji šotor gre hkrati 10.000 ljudi.  In mize v teh šotorih so skoraj tri tedne vseskozi zasedene. V šotorih se posluša glasba, pije pivo in uživa bavarske specialitete, predvsem pečen piščanec (več kot pol milijona vsako leto, poleg 143 000 parov klobas, 12 pečenih volov, 48 pečenih telet ...) In to je vse. 

Kako do tega priti, pa je druga zgodba. Vstopnine v šotor ni, se pa v začetku vsakega leta prodajajo rezervacijski kuponi za kosilo ali večerjo, ki jih zmanjka običajno do marca vsako leto. Ti kuponi stanejo 39€, zanje pa se dobi 2 1-litrska vrčka piva (mass) in pol pečenega piščanca. Morda se cena zdi pretirana, a če veste, da bo liter piva letos na oktobefestu stal 10,70€ - 11,50€ + obvezna napitnina vsaj 10 % ... ki je za brhke natakarice več kot zaslužena, hkrati namreč lahko nesejo tudi 12 vrčkov piva, pri čemer vsak tehta 2,3 kg. Piščanec pa je vseeno zelo drag!   Cena piva se je od lani dvignila za 3,57 %, utemeljujejo pa jo z višjo ceno varovanja na prizorišču. V šotor sicer lahko pridete tudi brez rezervacije, a je potrebno priti na prizorišče takoj zjutraj, ko se odpre. Če pa imate odveč okoli 300€, pa še vedno lahko kupite rezervacijo pri lokalnih turističnih agencijah. Za vse ostale smrtnike so na razpolago pivski vrtovi pred vsakim šotorom ter stojnice s klobasami, le komolce bo treba uporabiti, če boste želeli priti do enega izmed 7 milijonov vrčkov piva, kolikor se jih bo predvidoma letos popilo. 

7 - 8 milijonov bo tudi obiskovalcev, ki pa - presenetljivo ali ne - v večini  (70 %) prihajajo z Bavarske, le 15 % je tujejezičnih turistov.
Večina obiskovalcev se za priložnost obiska oktoberfesta obleče v bavarske noše (dirndle, jerharce ...), tudi takšni drugačne polti in drugačnih potez ... München se v dneh oktoberfesta spremeni v karneval bavarskih noš, deklet z lectovimi srci in fanti, ki celo po nekaj vrčkih piva sedejo na vrtiljak ...  Tu pa se začnejo bizarnosti celotnega dogodka, ob katerih se  pokaže, kaj in kdo je Bavarec.

Na prizorišču je postavljenih več kot 1000 toaletnih kabin, ki jih poleg zadovoljevanju takšnih in drugačnih trenutnih telesnih potreb obiskovalci uporabljajo tudi kot telefonske govorilnice - v njih je relativno zadosti tiho, da je možno opraviti telefonski pogovor. Prireditelji so celo razmišljali, da bi postavili v bližino motilce  signalov, a bi bilo predrago oziroma pivo bi se še bolj podražilo.

Na Teresienwiese je dejaven tudi Rdeči križ, ki vsako leto priskrbi približno 70.000 papirnatih hlač, da se lahko vsi pivci zapustijo oktoberfest v takšnih ali drugačnih/svojih ali papirnatih hlačah. Kje so jih med popivanjem izgubili, se najbrž ne spomnijo ... Prav tako se nekateri starši ne spomnijo, da so svojega otroka poslali po nov vrček piva in ga iščejo na "uradu za najdene predmete oziroma otroke" ... vsako leto približno 100. Še najmanj pa je pretepov, lani samo 47.

Za vse to - razen za Paris Hilton, ki ima prepoved obiska oktoberfesta, odkar se je na Teresienwiese prikazala v dirndlu in s svojim vinom v pločevinki - skrbi več kot 12.000 delavcev. Nastane pa približno 1000 ton smeti.

Po vsem zapisanem  se mogoče zdi, da oktoberfesta nočem več videti od blizu, a je ravno obratno. Vsako leto se ga veselim in ga tudi obiščem ... in se vsako leto sprašujem, kako je lahko narod, ki je tako uspešen (BMW in druge bavarske blagovne znamke), tako razvit, tako zanimiv ... in tako bavarski! To je preprosto treba videti in doživeti, čeprav niste pivci piva!

Kreta za aktivne uživače

Pišejo se časi, ko marsikdo želi svoje počitnice preživeti na aktiven in tudi atraktiven način. Mi smo si prav takšen oddih napisali za prvomajske počitnice. Odpravili pa smo se kar na Kreto.

Kljub temu, da na letni ravni Kreta sprejme 4 milijone obiskovalcev, mi takšnega občutka nismo imeli. Tja smo se namreč odpravili pred glavno sezono in v kraje, kjer masovni turizem nima vstopa. Smo pa zato mi morali vstopiti v pohodniška obuvala, prehoditi kar nekaj sotesk ter obmorskih poti. V zameno za to smo bili priča enkratnim razgledom, imeli plaže samo zase ter se dan za dnem čudili kreacijam mame narave.

Da smo brez težav prehodili zastavljene cilje, so nam v veliko pomoč priskočila »super živila«, kakor smo jih poimenovali. Naši krožniki so vsak dan risali nove vzorce grških ter lokalnih dobrot, s katerimi smo naše brbončice razvajali dan za dnem. Najverjetneje se marsikdo strinja z nami, da v Grčiji lačen ne moreš ostati. In ne samo to. Hrana je tista, ki Grčijo naredi med obiskovalci še bolj očarljivo in priljubljeno.

Na poti smo ves čas bili priča tudi brezplačni aromaterapiji. Timijan, žajbelj, jasmin, oleander ter ostala druščina nadišavljenih lepotic je res poskrbela, da so naše dihalne poti prišle na svoj račun. Napolnile so se tudi vreče za domov. Vsebina teh pa je še bolj BIO in EKO, kot jih obljublja marsikateri proizvajalec.

Naše pohodniške poti so bile nekoliko drugačne od tistih, ki jih uberemo doma. Na koncu nas ni čakala najvišja točka ter razgled na ostale vršace. Bilo je prav nasprotno. Našo končno točko je po večini predstavljala nadmorska višina plaže, ki smo jo z veseljem izkoristili za osvežitev. Kaj naj si želi človek še lepšega, ko po nekajurni hoji zamenja gojzarje za kopalke in se osveži v mediteranskih valovih.

Velikokrat so nam na poti družbo delale le prijateljice na štirih nogah. Njihovo ljubko beketanje je bila naša glasbena spremljava, ki nas je spremljala na precejšnjem delu naše poti. Najverjetneje so se nam čudile in spraševale, zakaj smo ubrali prav njihove kozje poti.

V Grčiji je najbolj poznan ritem življenja SIGA SIGA. Naša skupina je bila ritmično zelo nadarjena in je ta ritem zelo hitro osvojila. Kljub ciljem, ki smo jih imeli in tudi dosegli, smo si za vse to vzeli tudi čas. Veliko časa. Če nam je bilo do tega, da smo na trgu posedali, smo pač posedali in se nastavljali sončku. Tudi srebanje frapeja (ledene kave) smo želeli izvesti na način, kot to počnejo domačini. Kako že? SIGA SIGA

Kreta je dom tisoče kanjonom in sotesk. Vsem poznano soteskanje oziroma »canyoning« postaja vedno bolj priljubljena oblika aktivnežev in ljubiteljev narave. Naše potepanje po Kreti pa bi lahko poimenovali kar "peš soteskanje", saj smo prehodili kar tri soteske. Vsaka je po svoje edinstvena. Prehodili smo najdaljšo – Samaria, se načudili tišini in miru v Irini ter premagali tudi Anidri.

Domov smo se vrnili polni vtisov čudovite narave, dobre hrane, prijaznih domačinov, turkiznega morja, dobre družbe in še bi lahko naštevali.

Barbara Kuhar, vodnica na prvomajskem vandranju po Kreti

Če ste iz pravega testa in tudi vi razmišljate o podobnih  aktivnih počitnicah, se Barbari lahko na Kreti pridružite oktobra letos (20. - 27.oktober). Število mest je omejenih! 
Program bo objavljen v kratkem. Informativne prijave zbiramo na info@desetnica.si ali 040 77 55 73

Slovenija oziroma Ljubljana ima izjemno srečo,  da leži zahodno od Dunaja in severno od Rima; do Benetk nas loči manj kot 3 ure vožnje, v Gradcu smo v dveh urah ... Je pa še eno mesto, ki se svoji bogati zgodovini in cvetočem gospodarstvu lahko ravno tako zahvali svoji geografski legi - francoski Lille.

Prestolnica dežele Hauts-de-France leži samo 45 min s TGV (kratica za Train à  Grande Vitesse/vlak velike hitrosti) oziroma 120 km od Bruslja, 1 h od Pariza s TGV oziroma 225 km in 1,5 h z vlakom Eurostar pod Rokavskim prelivom oziroma skoraj 300 km od Londona (vlak vozi pol ure Lille - Calais, pol ure pod morjem in pol ure po Angliji).

Naš enodnevni obisk Londona se je začel ob 8.30 na mednarodni železniški postaji Lille - Europe, zaradi časovne razlike pa smo se v London pripeljali že čez pol ure, ob 9.00 po lokalnem času. Na železniški postaji St. Pancras so nas že takoj na začetku presenetile težave, niso nas namreč pustili zapustiti postaje skozi glavni izhod/vhod, ker so bile težave na postaji londonske podzemne železnice King's Cross, s katero je povezana železniška postaja. Tako smo se najprej odpravili na peron 9 in 3/4, znameniti peron Harryja Potterja. Po obveznih nakupih spominkov pa je prišel na vrsto pravi angleški zajtrk v restavraciji  čez cesto, nasproti železniške postaje St. Pancras. Že vnaprej je bilo jasno, da v enem dnevu ne bo možno kaj več, kot degustirati nekaj najbolj znanih angleških jedi ter dobiti občutek za središče mesta. Kljub temu pa nam je uspelo dan organizirati tako, da je bilo za vsakogar nekaj ...

Prva znamenitost je bil stadion nogometnega kluba Arsenal. Nihče od nas ni navijač kakšnega londonskega kluba, pozornost pa zbuja seveda klubska legenda Wenger, tako da je bila odločitev lahka: stadion, do katerega se najhitreje pride - Emirates stadion. Poleg tega je bila še logistika lahka, ena postaja podzemne železnice na eni strani stadiona, druga na drugi strani. Vmes pa pogled na tipično londonsko mestno ulico ven iz središča, obisk "fun shopa" in krasne fotografije stadiona, kipa Thieryja Henryja. Ogled stadiona... ob drugi priložnosti.  

Z uporabo linije Piccadilly (v Londonu linije podzemne železnice nimajo številk, pač pa imena) znamenite londonske podzemne železnice (underground) smo se zelo hitro premaknili v središče mesta, kjer nas je čakal sprehod mimo glavnih znamenitosti: od trga Piccadilly circus, do Trafalgar square in naprej mimo Downing street 10 do Westminsterske palače in parlamenta ob reki Temzi. Na žalost pogled na Big Ben in parlament ni izpolnil pričakovanj, trenutno je znameniti zvonik namreč v zidarskih odrih, prav tako deli fasade parlamenta. Prav tako pa smo se izognili stroškom in čakalni vrsti pod kolesom (London Eye) - do konca januarja bo deležen rednih letnih vzdrževalnih del. 

Do sem je šlo še sorazmerno poceni, razen vozovnic za Eurostar (cena je odvisna od dneva nakupa), celodnevnih vozovnic za londonska lokalna prevozna sredstva (cena: skoraj 15€/osebo) in angleškega zajtrka (8€/osebo) še nismo prav dosti zapravili, nato pa se je začelo ...

Precej zaradi mraza in vetra, malo pa tudi že zaradi utrujenosti smo se odločili del Londona pogledati kot panoramo med vožnjo z ladjico po Temzi. Zato smo skočili na rečni avtobus, za katerega pa je bilo potrebno doplačilo, ne glede na dnevno vozovnico (doplačilo nekaj več kot 6€/osebo za vožnjo od parlamenta do mostu Tower). Kar prijetna polurna vožnja, ladjica se namreč ustavi pod londonskim kolesom, ob Shakespearovem gledališču, vozi pod mostovi, odpre pa se tudi pogled na stolnico svetega Pavla in londonski City (poslovno središče z nebotičniki). Ladjica ni "hop on hop off", da bi bili možni izstopi ali vstopi -  še k sreči, vstopnina v Shakespearovo gledališče in voden ogled staneta namreč več kot 19€/osebo. Prav tako smo si namesto vstopnine v Tower (več kot 24€/osebo) raje privoščili "fish and chips" s pogledom na Tower Bridge. Mogoče bi bilo vseeno boljše plačati vstopnino za Tower Bridge, cena za "fish and chips" ter Tower Bridge je enaka (nekaj čez 10€), doživetje na mostu pa bi bilo najbrž precej večje kot med kosilom. Prvo razočaranje je bilo že to, da je bila riba kar cel file, ne pa v koščkih, pomfrit ravno tako ni nič v sorodu s tistim v Flandriji, ko pa smo našli še kosti v ribi ... tega v naslednjem programu Londona zagotovo ne bo! "Fish and chips" bomo še naprej raje jedli na goriškem festivalu Gusti di frontiera.

Popoldne se nam ni dalo več pešačiti, zato smo kar sami uvedli "hop on hop off" z avtobusom številka 15, ki ustavi tudi pred stolnico. Sicer sem vsakič, ko je bilo potrebno poiskati avtobusno postajo, želela po desni strani ceste, a tudi postaje so seveda na levi. (Mimogrede, fotografij notranjosti stolnice ni, ker je vstopnina 21,50€/osebo, česar gorenjska denarnica ni dovolila, predvsem zaradi kulinaričnih načrtov za popoldne). Ti načrti pa so bili moj dogodek dneva - že dolgo si želim poskusiti pravi angleški popoldanski čaj z vsem, kar spada zraven. Popoldansko malico, ki je pravzaprav nadomestila tudi večerjo, smo si privoščili v Tea terrace na vrhu veleblagovnice Fraser na Oxford street, ki bolj kičasta, kot je bila, ne bi mogla biti, se pa pohvali s pravim, tradicionalnim čajem. Na menuju je bilo: 8 sendvičev (okuse se izbira), 6 sconesov (sladkih žemljic, na katere se namaže maslo in marmelada), 6 rezin peciva v sorodu z mufini, vendar ne v obliki mufinov, marmelada, maslo in 3 vrči čaja. Cena 63€ vse skupaj.

Po obilni malici je bil čas samo še za nakupe spominkov. Na Regent street smo stopili v čajnico Whittard za obujanje spominov na London ob pitju čaja doma. Nato pa ...

... so se začele težave, ki bi lahko naš obisk Londona podaljšale za kakšen dan, izlet pa še precej podražile.  

Na postaji Piccadilly smo želeli sesti na vlak podzemne železnice, ki pa se ni hotel premakniti, niti se ni vedelo, kdaj se bo ... Zato smo zapustili to podzemno postajo, se z avtobusom premaknili do druge na Oxford circus, kjer pa je bila pa situacija še hujša. Na vstopih v podzemno postajo je bila takšna gneča, da so čakajoči zasedli celo križišče. Postalo nam je jasno, da s podzemno železnico ne bo nič, imeli pa smo samo še eno uro do zaključka registracije za zadnji vlak Eurostar tega dne. Na avtobus, ki pelje proti postaji St, Pancras, bi morali predolgo čakati, po 17.00 pa so tudi na londonskih ulicah hudi zastoji. Zato nam je preostal samo še taksi, oziroma uber, ki smo ga že uporabili na Hrvaškem poleti in v Franciji večkrat. Čez nekaj minut se je pripeljala Daiva (Litvanka, živeča v Londonu, z neverjetnimi sposobnostmi vožnje), ki je drvela po Londonu, kot bi tekmovala v formuli 1. Nekajkrat se mi je zdelo, da smo tik pred prometno nesrečo, a le zaradi smeri vožnje ... do konca nisem dojela te smeri vožnje, kjer so križišča narobe, avtobusne postaje na napačni strani ..., a pomembno je bilo, da teh težav ni imela naša taksistka, ki nas je pravočasno oziroma 15 minut pred koncem registracije pripeljala točna pred prava vrata železniške postaja za odhode v tujino.

Sledilo je še 90 minut vožnje, med katerimi smo delali načrte, kaj bomo počeli oziroma česa ne bomo počeli med naslednjim obiskom Anglije. Ostala nam je še Buckinghamska palača (po novem je možno videti menjavo straže samo vsak drugi dan, na dan našega obiska je ni bilo, zato nismo hodili tja);  vožnja z londonskim kolesom, za kosilo kakšna shepherd's pie, Greenwich, Hyde park - naslednji obisk bo zagotovo v toplejšem letnem času, veleblagovnica Harrods, Wembley, kakšen indjski curry ... pa seveda skok na podeželje z vlakom, v Oxford recimo. Naslednjič bo zagotovo potrebnih več dni ...   

Za tokrat  lahko rečem, da je bil obisk Londona neprecenljiv, za vse ostalo pa poskrbi mastercard ;) oziroma kako gre že tista reklama ...

                                                                                                                                                                                                    Janina

klik za možnost naslednjega skupinskega obiska Londona

​ 

​

Na fotografiji  desno sem stara 2 leti in pol ter delam svoje prve korake v svetu turizma. Kaj imam v kovčku, ne vem, v samokolnico sem namesto na avtobus ali na letalo vkrcala svoje VIP goste (s tema dvema medvedoma mi je stara mama dovolila igrati se samo ob posebnih priložnostih)  in smo šli … na žalost samo do ograje dvorišča. »Meje« so bile leta 1975 še zaprte. Zato sem se morala preusmeriti v »incoming« turizem in sem po dvorišču vozila svojo dve leti mlajšo sestrico ter ji v usta tlačila neoprano korenje in maline naravnost z vrta (čudno, da od mame nisem dobila provizije, ker sem Alenki »prodala«  vitamine?!).
Nekje pa mora biti še enako stara fotografija, na kateri sem oba medveda posadila na stopnice in jima v naročje  dala slikanico … ker sta bila v šoli, jaz pa učiteljica.
 
Čez več kot 40 let imam sanjsko službo vsake ženske: lahko govorim in govorim in govorim … po cele dneve. Več kot povem, boljše je. Delo turističnega vodnika je idealno za vse, ki rade govorimo in se nam zdi, da smo po poklicu »mame« oziroma brez težav posvojimo vseh 50 gostov na avtobusu za dan, dva , tri … kolikor je potrebno, pa tudi če so starejši od nas. Ne razumem najboljše tistih odgovornih v turističnih agencijah, ki so mnenja, da so moški boljši vodniki (vsaj v Evropi ne – lahko da drugod po svetu). Goste je treba nahranit in poskrbet, da  zadosti pijejo, prisilit jih v gibanje, včasih rešit tudi kakšne kočljive situacije s higieno; animirat jih, da se ne začnejo dolgočasit, naučit jih vozit z lokalnimi prevoznimi sredstvi, dat navodila glede telefoniranja, nasvete glede nakupovanja …  vse to sem počela tudi s svojo hčero kar precej let – zdaj pa ona mene pelje na kavo. Včasih je treba tudi preseči ameriško idejo »imeti se fajn« in goste tudi poučit o kakšni temi, vsebini, znamenitosti; kar ni nobena težava, za nekoga, ki je nekoč bil učitelj (ne samo pri dveh letih in pol).
 
Lahko pa nastane težava v več primerih:

• kadar se »kdorkoli« odloči, da bo gostom v avtobusu »predaval« do onemoglosti več ur in pozabil, da je šolska ura trajala 45 minut (ne po naključju, pač pa zaradi sposobnosti koncentracije), na urniku pa je bila običajno nekajkrat na teden tudi glasba,
• kadar ta »kdorkoli« pozabi, da je na izletu in so njegovi gostje njemu enakovredni, obvladajo pač neko drugo stroko, ki je zame španska vas,
• kadar ta »kdorkoli« pozabi, da na avtobusu nima  5 let starih otrok, ki ničesar ne vedo, pač pa izkušene odrasle, ki jih je treba samo spomniti na tisto, kar že vedo, in dodati še kakšno zanimivost,
• kadar ta »kdorkoli« pozabi prešteti svoje goste in samo vpraša »A kdo manjka?« (taka vodnica je najbrž pozabila tudi svojega otroka kdaj kje, ker ji ni povedal, da »manjka«),
• kadar ta »kdorkoli« pozabi, da nima doktorata iz geografije, zgodovine, umetnostne zgodovine, 5 tujih jezikov, politologije in ekonomije … ter odkriva Ameriko,
• kadar ta »kdorkoli« pozabi, da se je pozabil  udeležiti tečaja retorike in »predava« kot »strgan dohtar«, ne da bi vedel, kaj sploh govori, gostje pa dobijo občutek, da so se mu pomešali listi, na katerih ima pripravljeno besedilo,
• kadar ta »kdorkoli« pozabi, da ni učitelj in ni v šoli, ter gostom razdeli teste in jih popravlja z rdečo – na koncu pa razdeli nagrade (ocene) samo najboljšim,
• in še na marsikatero podrobnost je potrebno paziti, ko si na avtobusu »samo kot turistični vodnik«.

 
Kljub temu, da je na vse to treba paziti 21 ur v kosu, koliko pogosto traja enodnevni izlet, pa je to še vedno moje sanjsko delo. Precej me tudi spominja na poučevanje. Priprave po cele dneve, študij, izboljšave … Le slabe stvari poučevanja so odstranjene:

• na koncu izleta niso potrebni testi in preverjanje, kaj so se gostje naučili (tudi če se niso ničesar, to ni pomembno; pomembno je samo to, da so za vplačani znesek dobili, kar je obljubljal program, in se ob tem imeli »fajn«);
• po koncu izleta ne pride nobena mama do mene in ne vpraša »Zakaj je moja punčka dobila samo 3«, kar se je dogajalo v šoli (mimogrede, odgovor je: »Ker ni znala za 4!«),
• nikoli mi ni treba na zagovor k ravnatelju zaradi nenavadnih vzgojnih metod v učilnici, kvečjemu kakšen ravnatelj dan, dva ali tri hodi za mano, na zagovor pa je včasih treba samo na turistično agencijo, a le zato, da bodo naslednji izleti še boljši.

 
In če že pišem primerjavo  - plača pa je drugačna! Ob količinsko in vsebinsko primerjalnem delu učitelja/vodnika plača ni primerljiva. Ker je sploh ni! Turistični vodniki dobimo od agencij samo honorar, z njim pa počnemo, kar želimo. Če je tega dovolj, odpremo s.p. ali kakšno drugo obliko, od zneska plačujemo davke in prispevke, če si nakazujemo plačo, ali vsaj prispevke za  zdravstvo in pokojnino; če tega ni dovolj … zgodbe o prekarnih delavcih ne bi ponavljala (brez dopusta, brez bolniške, brez socialne varnosti …). Primerjava z učiteljem bi šla približno takole:
 
učitelj                                              
20 ur dela v učilnici (+ 20 ur priprav) x 4 tedne = 80 (+80)  ur dela   = začetna učiteljska plača brez dodatkov za delovno dobo, dodatne obveznosti (krožke, priprava na maturo …), brez dodatka za poučevanje maturitetnih predmetov, razredništva …  od približno 1300 € bruto naprej   (neto 887€)  
 
vodnik
1 delovni dan/teden na avtobusu (21 ur) x 4 (4 sobote v mesecu) = 4 x 130€ = 520€ bruto (390 neto),
2 delovna dneva/teden na avtobusu (40 ur/teden) brez ur priprav x 4 (4 vikendi/mesecu) = 8 x 130€ = 1040€ bruto (724€)
3 delovni dnevi/teden* na avtobusu (60 ur/teden) brez priprav x 4 (4 tedni/mesec) = 12 x 130€ = 1560€ bruto (1034€ neto)
 
*Dela za dva do tri dni v tednu, vsak teden, celo leto je praktično nemogoče dobiti. Delo vodnika je sezonsko. Pa tudi honorar ni vedno 130€/dan, kar je bila še ne dolgo tega priporočljiva višina honorarja s strani Združenja turističnih vodnikov. Ne redko se zgodi, da je turistična agencija pripravljena plačati tudi samo 100€/dan, brez povračila stroškov prevoza na odhodno mesto; zadnji podatek pa: turistična agencija, ki se zavzema za ukinitev licenc za turistično vodenje, je bila pripravljena vodniku plačati honorar za delo preko novega leta šele, ko je vodnik pristal na honorar 60€/dan. Pa še srečen je lahko, da mu bodo plačali. Je namreč kar nekaj turističnih agencij, ki ne vodnikov ne avtobusnih prevoznikov ne plačujejo, čeprav so od gostov prejeli plačila.
 
A po številkah in besedah, ki so zapisane zgoraj, ni težko razumeti, da se vrtimo v začaranem krogu, naučili smo se besedo dumping, spreminjamo zakone tako, da šole, upokojenci in druga društva, lahko organizirajo in prodajajo izlete ter jih vodijo sami … kdo še potrebuje vodnika?
 
Moji gostje! Ki so veseli, da grem z njimi na pot, ki pošteno plačajo izlet z denarjem, ki so ga pošteno zaslužili v svojih službah, ki se imajo fajn in me vprašajo, kam gremo naslednjič. Zanje mi ni težko vstati ob 2.00 zjutraj in priti domov ob polnoči, prevajati v tovarnah avtomobilov, študirati nove znamenitosti, pisati novih programov … se povrne s stiskom roke na koncu izleta in besedo »Nasvidenje prihodnjič!« Janina
 

 Nakupovalni seznam:

• prozorna skodelica,
• kofetjera,
• pločevinka kave Illy,
• okusi za čaje + čajnik,
• Nescafe + penilec za mleko

 
Okoliščine so tako nanesle, da do 18. leta sploh nisem pila kave; ko pa sem jo začela, je morala vedno biti kava s smetano, sladka in nikakor ne turška/grška/bosanska … kakorkoli že imenujete kavo s kavno usedlino na dnu skodelice. V Sloveniji je nekoliko nenavadno vihati nos nad kavo iz džezve, saj so bili kavni avtomati, takšni in drugačni, pred več kot dvajsetimi leti  izven Primorske še redkost. Primorci so k sreči posvojili in tudi meni pokazali poseben vrč (kofetjero), iz katere se dobi kavo »brez pikic«, kot rečem »zocu«.  Sama sem si na gorenjskem koncu omislila kavni aparat s filtrom in nekoč skoraj ubila mamo, ki se je pritoževala, da je takšna kava »švoh«. Pa sem filter popolnoma napolnila s kavo, vode pa dolila le za majhno skodelico in iz aparata dobila kavno redukcija »za vola ubit«, ne samo mamo. Jasno, da ni bilo več komentarjev o moči kave iz aparata.  Kako in zakaj sem jo začela piti, pa za tole pisanje ni pomembno, nujen je le podatek, kakšno kavo iščem/naročam tudi na potovanjih.
 
Čisto pravo kavo po mojem okusu dobim le Češkem in Slovaškem. Kavo s smetano, v prozorni skodelici ali kozarcu. To je to … a kako se to sredi Prage ali Bratislave imenuje? Kako naročiti? Ko še nismo hodili po svetu z mobiteli, prilepljenimi na dlani, in se je bilo treba na pot, pa tudi na obisk kavarne, pripravit, sem s pomočjo slovarja prišla do zaključka, da moram v kavarni sredi Bratislave sredi 90' naročiti kavo s šlehačko. A se pred mano ni znašlo tisto, kar sem si želela. Prinesli so mi črno kavo v navadni, porcelanasti skodelici, poleg pa majhno tekočo smetano v plastični embalaži. A smisel študija v tujini je tudi pridobivanje znanja za čisto življenjske situacije. Med prvimi lekcijami vsakega učbenika tujega jezika je situacija v kavarni in restavraciji. (Seveda je odvisno od tega, od kod se je učbenik vzel. Če je za francoščino prav iz Francije, potem nam otrokom ob koncu 80' ni bilo jasno, zakaj bi nekdo ob kosilu naročil steklenico vode Evian. Do takrat še nismo videli ustekleničene vode … je nismo potrebovali, smo jo pili kar iz Peričnika). Gremo nazaj v Bratislavo … ob naslednjem obisku kavarne z družbo smo že imeli prave besede: naročila sem viedensko kavo (dobesedni prevod dunajska kava, le da na Slovaškem in Češkem z besedo Dunaj poimenujejo 3000 km dolgo reko, ki teče iz Schwarzwalda do Črnega morja, zato morajo imeti za avstrijsko glavno mesto drugo besedo: Vieden' (slovaško), Viden' (češko) in je posledično dunajska kava viedenska ali videnska kava. Vedno pa je to kava s stepeno smetano v prozorni skodelici ali kozarcu. Zdi se, da bo šlo od tu naprej preprosto. V vsaki državi je treba vedeti, kako poimenujejo mesto Dunaj, pa je. A to je potrebno vedeti že zaradi dunajskega zrezka, kajne. V Beogradu bečki odrezak, v milanu pa cotoletta alla milanese, na dunaju wiener schnitzel. Torej je kava s smetano v Franciji café viennois. 
 
A do Češke in Slovaške, pa tudi do Francije lahko, se pride najprej čez Avstrijo, kjer bi najbrž na avtocestnih počivališčih dobili wiener cafe. Niti ne vem, ker vedno naročim kaisermelange (dobesedni prevod: cesarska mešanica, v resnici v porcelanasti skodelici z rožicami črna kava + mleko + stepena smetana + posuto s čokolado), za katero pa ne verjamem, da vsebuje jajčni rumenjak, kot predvideva izvirni recept. S kaisermelange se pač mora začeti (ali končati) vsak izlet in obstaja velika nevarnost, vsaj tako so mi doma zagrozili, da me boste srečali na ljubljanskem predbožičnem sejmu nekje blizu Prešerna s polno stojnico skodelic z avstrijskih avtocestnih počivališč (v ceno kave, približno 4€, je všteta tudi skodelica, a ne tista uporabljena – vzamete čisto). Imam pa srečo, da pijem takšno kavo, kajti če bi bila moja najljubša kava kapučino, bi bila potrebna nova disertacija na temo te italijanske kave v Avstriji. (In samo še mimogrede: najbližji približek kaisermelanga pri nas dobite, če naročite belo kavo s smetano).
 
V Italiji pa ne gre z dunajsko kavo, zato je rezervna varianta: capuccino oziroma capucco, ker se jim ne sanja, kaj bi bila kava s smetano, dunajska kava … nič. Pa ne da bi ne imeli stepene smetane, imajo jo in jo z največjem veseljem prinesejo (ter zaračunajo seveda) ob mini skodelici kave espreso, tako v Trstu na Piazza Unita, kot v Rimu na Piazza del Popolo. In kam naj dam smetano? Tudi drugi del pitja kave (ne samo kaj, pač pa tudi kako)  v Italiji v smislu »V Rimu kot Rimljan …« mi ne gre. Italijani namreč pijejo kavo za šankom, turisti pa na terasah pred barom. Temu primerna je tudi cena, ki vključuje razgled na znamenitost in postrežnino ter natakarja, ki misli, da je lep, tudi četudi ni. Zato je bila najdražja italijanska kava v Benetkah, s pogledom na laguno, cena 8€ že pred več kot 5 leti. Pa tudi pred firenško stolnico me ne boste več videli piti kave, tam sem namreč poskusila z »gorenjsko« varianto: kavo sem naročila in plačala pri šanku in si jo sama odnesla na teraso, pa je natakar kričal za mano: »Signora pagare!«
 
Včasih pa se mi ne da odkrivat skrivnosti pitja kave na terasi z razgledom in preprosto stopim v Starbucks, sploh če sem v časovni stiski in se je potrebno hitro vrniti k skupini. Le v časovnici so potem potrebni popravki: obvezen postanek za toaleto, ker še vedno ne razumem količin v ameriških »fast food« restavracijah. Zakaj bi si kdo želel popiti 750 ml kave, pa četudi je »švoh«?! Mimogrede, tudi McDonalds cafe je v stiski uporabna zadeva, po kakšni neprespani noči na avtobusu. V sili hudič muhe žre, mar ne?
 
V Rimu kot Rimljan … seveda, razen Kitajcev, ki tudi v Evropi hodijo samo v kitajske restavracije. A če bi bila ljubiteljica turške kave, bi si jo zagotovo želela piti v Turčiji. Kje pa je bolj prava turška kava? Le da Turki ne pijejo kave oziroma zelo redko, pač pa so ljubitelji čaja, kar me neizmerno veseli (rešili so me "zoca"), zato je zagotovo prva in najpomembnejša dejavnost po prihodu v Istanbul pitje turškega čaja. Jabolčnega, če se da, in obvezno iz kozarčkov v obliki tulipana. Pred odhodom iz Istanbula pa zadnja dejavnost nakup čaja oziroma okusov za čaj za domov. Moj najljubši je granatni, najbolj originalni okus pa jabolčni.
 
V poglavju »Kava«, se le-ta namreč ne bo znašla na nakupovalnem seznamu. Mogoče, včasih kakšna pločevinka Illy, ker je v Italiji bolj poceni kot pri nas  (mimogrede, vam deluje priimek Illy italijansko? Zdaj mogoče že, ker Illy povezujemo s Trstom, pred 100 leti pa je bil Ferenc Illy doma še na Ogrskem, v Temišvaru natančneje, preden je prišel  po prvi svetovni vojni k sestri v Trst, se preimenoval v Francesca … in danes zaradi njega lahko pijemo najboljšo kavo na svetu - Illy (najboljšo po mojem okusu, o okusih pa se ne razpravlja, so rekli že stari Rimljani).
 
In še moje najnovejše odkritje iz lanskega poletja (Ameriko je treba pač odkriti večkrat): je že res, da mora biti moja kava sladka in s smetano, a izjema potrjuje pravilo. Poleti, v največji vročini, pa si z veseljem za osvežitev privoščim ledeno kavo brez dodanega sladkorja (predvidevam, da je nekaj podobnega s pivom, a tega poglavja ne bo – za osvežitev je primeren grenak okus). Najboljša ledena kava pa je grška. Zato recept, kako obujati spomine na počitnice v Grčiji:
 
Recept za grško ledeno kavo  (frappe/caffe freddo)
 
Potrebujemo:
1 žličko instant kave (katerekoli)
sladkor po želji (nič,  eno ali dve žlički)
mrzlo vodo
kocke ledu
visok kozarec
slamico
penilnik mleka
 
Postopek:
V visok kozarec damo 1 žličko kave, sladkor po želji, lahko tudi brez, in dolijemo za 1 cm vode. Nastalo mešanico spenimo s penilnikom mleka (nekakšen pomanjšan palični mešalnik), da naraste (3-4 cm v kozarcu). Dodamo 4-5 kock ledu. Dolijemo vsaj 1 dcl mrzle vode, pomešamo in počakamo, da se plasti kave in pene ločijo. Po želji lahko na vrh dodate spenjeno mleko, in dobite capuccino freddo, ali stepeno smetano.
 
Grški frappe je nastal po naključju. Leta 1957 je na mednarodnem sejmu v Solunu predstavnik Nestleja Dimitris Vakondios predstavljal nov izdelek: instant kakav, ki ga je v mešalniku zmešal s hladnim mlekom. Ker si je med delom zaželel kave, ni pa imel tople vode, je uporabil isti postopek kot za kakav tudi za pripravo kave (instant kava in mrzla voda). Takšna ledena kava je še danes najljubši kavni napitek Grkov.
    
Povzetek oziroma nakupovalni seznam za kavo z izgovorom, da je nujno treba na izlet:

• prozorna skodelica ali kozarec (češki kristal), (za zaključene skupine)
• kofetjera (sobotna tržnica v Italiji),
• pločevinka kave Illy (v prvem italijanskem supermarketu),
• okusi za čaje + čajnik (egipčanski bazar v Istanbulu ali najbližji turški »alimentari«)
• Nescafe + penilec (Grčija) (za zaključene skupine)  

Se dobimo na kavi?                                                                                                                                                                                                      Janina