• naslovna stran
  • ponudba za zaključene skupine
    • nakupovalni seznami
    • Slovenija
    • "ex Jugoslavija"
    • Češka, Slovaška, Madžarska
    • Poljska, Belorusija, Ukrajina
    • Avstrija
    • Nemčija in Švica
    • Španija in Velika Britanija
    • Belgija in Nizozemska
    • Francija
    • Italija in San Marino
    • ostalo
    • Naročilo izleta za skupino
  • o nas
  • vtisi gostov
  • Splošni pogoji
  • brošura zavarovanje
  • popotniške zgodbe
Butik izletov in potovanj Desetnica
040 77 55 73 
info@desetnica.si

Prvega ne pozabiš nikoli!

1/2/2017

0 Comments

 
Prvega vodenja namreč! 
 
Ko sem se po spletu okoliščin in opravljeni licenci za turističnega vodnika tik pred prvomajskimi prazniki znašla v svetu turizma oziroma turističnega vodenja, je bila prva ponudba za vodenje Irska z letalom. Ponudbo sem seveda zavrnila, saj si z nekaj dni staro izkaznico za turističnega vodnika nisem upala na takšno pot. (O tem, kako se podeljujejo vodenja, vodniške izkaznice  in vodniški problematiki nasploh, ki je zadnje mesece zelo pereča, ob kakšni drugi priložnosti …) Naslednja ponudba  so bili 2-dnevni Bavarski gradovi, kar pa sem z največjim veseljem sprejela. Ko sem vsa vzhičena poklicala mamo, je bil njen odgovor preprost: »Jah, saj si si vedno to želela«. Tega sicer nisem vedela, da si želim videt in vodit gradove Ludvika II, sem pa vedno sanjala o čeških in slovaških gradovih (kot otrok sem od slovaških prijateljic dobila za darilo koledar s češko-slovaškimi gradovi), Versaillesu … skratka gradovih. V pomoč je bila tudi Stoparjeva monografija o slovenskih gradovih (Mojca, hvala zanjo!).
 
Kakorkoli, pred vodenjem prvomajskega izleta mi je agencija uredila študijsko turo, a vodenje ni bilo niti približno tako, kot potem vsa naslednja. Nisem imela občutka za čas, koliko za kosilo, koliko za kavo, nisem preverila odpiralnih časov … skratka, gostje so doživeli ves program, jaz pa sem grozila, da bom vrnila licenco. (O problematiki vodnikov z in brez licence, kot rečeno, v drugi temi.) K sreči me je lastnica agencije tolažila, da bo bolje, da so to šele začetki … (Mirjana, hvala!) In sem šla naprej s sloganom »Vaja dela mojstra – če mojster dela vajo!«. Vsak konec tedna dan, dva ali tri na poti, pa še kakšen dan v tednu šolske skupine in upokojenci … teden za tednom, leto za letom ... kar nekaj let. Študij – vodenje – študij – vodenje …vmes dopust, ko se mi je začelo sanjati, da imam na avtobusu 3 voznike hkrati, pa ne vem, zakaj.  Mantra, ki  me je pripeljala do svoje agencije!
 
A prvega ne pozabiš nikoli! Po ne vem kateri ponovitvi gradov Ludvika II Bavarskega imam ta izlet (in še marsikaterega drugega) v malem prstu, časovnico lahko razložim v sanjah … jasno pa je, da z izkušnjami pridejo tudi predlogi za izboljšave.
 
Imela sem srečo, da sem ta izlet po tistih prvih začetkih precejkrat vodila za agencijo, ki je (ena izmed redkih) imela posluh tudi za predloge vodnikov (Katja, hvala!) in je celo popravila program tako, da gostje lahko v dveh dneh doživijo (skoraj) celotno zgodbo Ludvika II – od njegovih fantazijskih zgradb do tragične smrti ob/v (nikoli ne bo znano) Starnberškem jezeru.  Morda je kriv Ludvik II ali pa moja starost - v srednji šoli je bilo namreč ob koncu '80 in začetku '90 zelo popularna interdisciplinarnost – da se mi zdi izlet/potovanje zgodba, ki je sestavljena iz mozaika različnih področij, in da najraje pišem programe ali vodim izlete/potovanja po zgodbah: Po stopinjah / Obložena miza / Grajska cesta … nekako  mi ne gre geografski sistem: pojdimo v Bavarske Alpe in si oglejmo vse, kar tam je (gradovi Ludvika II Bavarskega, Zugspitze, Garmish-Partenkirchen, Ettal, Oberammergau, Wies …), po poti nazaj pa še Innsbruck, lahko še Kitzbuhel/Pustertal … saj je vseeno, le da se dobro bere, proda pa še boljše v smislu »Kaj vse boste videli za tako nizko ceno!« Geografski princip je ustrezen za počitnice, ko smo nekje stacionirani, potem pa odkrivamo (ali pa tudi ne) okolico, bodisi hribe, obmorske kraje, otok v Indijskem oceanu ali Prekmurje. Ludvik pa potrebuje zgodbo, da lahko razumemo gradove, ki jih obiskujemo! Zgodbi seveda lahko dodamo še nakup spominkov, kot se na vsakem potovanju/izletu spodobi. In če smo že na Bavarskem, zakaj ne bi bilo to pivo, ki ga varijo benediktinci v Ettalu? Jesti tudi moramo na izletu, a ne? Pa naj bo kakšna klobasa ali krača v Oberammergau, ki je ravno med potjo. Če pa smo že tam, seveda ne bom zamolčala sorodstva vasice s Škofjo Loko (pasijon),  zaradi kratkega sprehoda ob občudovanju poslikanih bavarskih fasad nam pa tudi noben grad ne bo ušel … nenazadnje Ludvikovi gradovi stojijo že približno 150 let na istem mestu, celo druga svetovna vojna jim je prizanesla, pa bodo počakali še uro ali dve.
 
In tako se z Ludvikom ukvarjam že vsa leta, pa še se bom! Zadnja leta nekoliko žalostna, ker izlet ni več tako popularen, kot moja prva leta vodenja. Tokratna moja domislica je cenovno ugoden enodneven izlet, na katerem je možno obiskati najbolj pravljični grad in slišati celotno zgodbo Ludvika. Saj ni nujno vedno obiskati vse Ludvikove gradove (naslednja traparija nekaterih agencij je naslov potovanja: Bavarski gradovi – a sploh veste koliko gradov je na Bavarskem?!), pravzaprav je dobro vedno pustiti kaj za naslednjič … mogoče naslednji grad in obisk predbožičnega sejma na Bavarskem … ali še naslednji grad in drugi gradovi družine Wittelsbach …. Na zadnjega, četrtega pa vas ne bom peljala, ker nimam v načrtu licence za gorskega vodnika; Ludvikov četrti (in zadnji) grad je namreč gorska koča nad Garmish-Partenkirchnom, 3 ure hoje navkreber.
 
Če pa bi vi želeli celotno zgodbo Ludvika II (videti) in slišati, imate več možnosti:
​
  • naročilo 3-dnevnega obiska Bavarske (Ludvik II od rojstva do smrti) za skupino,
  • naročilo brezplačnega Popotniškega zvezka, s katerim boste lahko sami šli na pot.

Kdaj gremo na obisk k Ludviku?
                                                                                                   Janina
Picture
Picture
Picture
Picture
Picture
Picture
Picture
Picture
Picture
0 Comments

BMW ali/in Audi?

28/1/2016

0 Comments

 
Picture
Picture
Picture
Picture
Picture
Picture
Picture
Picture
Vse fotografije je posnela Anja Červek.
Katero podjetje nudi več obiskovalcu?
 
Navdušena nad tehničnimi izleti sem izkoristila priložnost in obiskala najprej podjetje BMW v Münchnu, mesec dni kasneje pa Audi v Ingolstadtu.
 
Oba izleta sta vodila mimo Salzburga do prvega  oziroma drugega, zgoraj navedenega kraja. Na sami poti nam je prvi izlet podal malo več kulturno-zgodovinskih, drugi pa športno-tehničnih zanimivosti. Skupini in trenutku primerno. Bilo je zanimivo, poučno in zabavno. Obisk tako BMW-ja kot tudi Audija se je začel s kratkim predstavitvenim filmom.
 
V BMW-ju smo nato odšli skozi celotno proizvodnjo. Od rezanja in oblikovanja karoserije, prek sestavljanja tako karoserije kot podvozja, lepljenja in lakiranja ter do zaključne poroke podvozja in karoserije ter priprave avtomobila na prevzem s strani končnega uporabnika.
 
Velike težke preše so bile sicer zanimive, vendar niso bile nič v primerjavi s kasnejšim sestavljanjem in predvsem lakiranjem ohišja avtomobila. Tu tako imenovani pametni roboti opravljajo praktično vse, kar da občutek, kot da bi vstopili v film Vojna zvezd. Ob proizvodnji liniji so slikovito prikazani procesi s polizdelki. Še tako netehničen obiskovalec ima možnost dobrega razumevanja oziroma predstave ob dogajanju. Po uri in pol sprehoda čez tovarno smo si lahko prosto ogledali še muzej in olimpijski park s stolpom. To je bil moj prvi obisk in sem zato morala videti vse. Mesto München s stolpa, s celotnim olimpijskim parkom. Obenem je s stolpa možno prav lepo videti futuristični BMW kompleks, kjer 4-cilindrska poslovna stavba do stadiona Allianz arena nima enakovrednega tekmeca.

Muzej prikaže razvoj avtomobilov in motorjev od samega začetka do danes. Mogoče je malo manjši kot Audijev, saj so se bili v Münchnu po drugi svetovni vojni primorani  usmeriti na izdelavo posode. Je pa zato, za moj okus, zelo slikovit. Zaključila sem v BMW Weltu, doživljajskem svetu BMW-ja za obiskovalce, kjer so razstavljeni zadnji modeli. Prvič navdušena nad znamko BMW! Predstavitev je primerna za vsakogar.
 
Nadaljevali smo v samem središču mesta, kjer smo tehnično zgodovino zamenjali z arhitekturno. Končali smo pri prednovoletnih stojnicah in seveda pivnicah, ki jih je na Bavarskem treba obiskati.
 
Navdušena nad izletom v BMW, Audija kar dočakati nisem mogla in tako sem skupaj z ostalimi gosti sedela ob pol dveh zjutraj na avtobusu za Ingolstadt. Moja pričakovanja za Audi, ki je po obsegu precejkrat večji od BMW-ja, so z njegovo velikostjo rasla. Tudi nočna vožnja navdušenosti ni zmanjšala. Vodniki podjetja, ki je umaknjeno v predmestje Ingolstadta, so nas že pričakovali v prostoru za obiskovalce. Ker je kompleks zelo velik, so nas od proizvodne dvorane do proizvodne dvorane vozili kot z letališkim avtobusom. Po uvodnem filmu sem se najbolj veselila poroke, t.j. ko ohišje vstopi v zakon s podvozjem. No, pa smo izvedeli in doživeli le dvorano s prešami in varilno dvorano. Se pa je vodnica zelo potrudila pri tehnični razlagi vsakega koraka v tem začetnem delu proizvodnje. Izvedeli smo lahko vse o nosilnosti in teži posameznih preš, o pridobivanju materialov in proizvodnje vode, koliko in  kakšni deli sestavljajo ohišje ter celo o vijakih in čepih za varjenje ter o debelini in trdoti posameznih delov ohišja avtomobila. Tudi proizvodne table smo se naučili brati. Tabla je kazala minimalno zamudo pri proizvodnji določenega modela. Proizvodnje se vseeno ne da pospešiti. Smo pa mi tu pospešeno zaključili. Malo razočarana, ker nisem videla vsega, kot sem pričakovala, sem skupaj z ostalimi nadaljevala s filmom v muzeju. Film, kot uvod v muzej, je pokazal vpliv družbenih trendov skozi zgodovino podjetja na razvoj in predvsem obliko avtomobilov. Vse za zadovoljstvo kupcev. Za tem pa smo se sami sprehodili mimo prvih koles, motornih koles in avtomobilov pa vse do najnovejših športnih avtomobilov in formule. Podroben muzej, ki pokaže še Hitlerjev avto in druge vojne modele.
 
Nadaljevali smo v mestu piva oziroma pivske zakonodaje, kjer nam je vodnik Janez razkril male skrivnosti na prvi pogled nič kaj posebnega središča. Malo mesto me je pozitivno presenetilo. V šaljivem vzdušju smo v nočnih urah zaključili izlet.
 
Seveda pa sedaj komaj čakam na naslednjega. Hmmm, mogoče bodo pa tokrat traktorji Steyr v St. Valentinu ali pa Škoda v Mladi Boleslav ali pa FIAT v Kragujevcu, Mercedes v Stuttgartu ... se vidimo!
 
                                                                                        
    Na ogled avtomobilske proizvodnje vas vabi Anja Červek.


0 Comments

Zakaj v Istanbul pozimi?

16/1/2016

0 Comments

 

  • Ker  lahko tudi v Istanbulu sneži in je zato potrebno večkrat stopiti pod streho  Velikega bazarja, večkrat poiskati zavetje v trgovinicah, izgubljene kalorije nadomestiti med   degustacijo turške kulinarike, se večkrat pogreti ob turškem čaju in baklavi ...
  • Ker je obvezen nakup novih rut, rokavic, toplih šalov ...
  • Ker je potrebno uporabiti podzemno železnico, ki vozi na azijsko stran pod Bosporjem ...
  • Ker Turki ob Bosporju na letališču niso pripravljeni na pluženje snega in je več ur potrebno porabiti za čakanje na vzlet letala, kar pomeni obvezen obisk Starbucksa, nakupovanje v brezcarinskih prodajalnah,opazovanje obrazov vseh mogočih potez, ras ...

Istanbul je bil na seznamu zaželenih destinacij vse od prvega prebiranja romana Pod svobodnim soncem, v katerem je Fran Saleški Finžgar poskrbel, da sem si zaželela obiskati Hagio Sofijo, ki jo je Justinijan gradil za svojo Teodoro, se sprehoditi po Hipodromu, kjer je nastopal Iztok, in se popeljati po Bosporju, kar je počela tudi Iztokova Irena.

Pred leti sem zato v enem zamahu obiskala kar tri mesta: Finžgarjev Bizanc, srednjeveški Konstantinopel in Ataturkov Istanbul (Carigrad je samo poslovanjeno ime glavnega mesta Osmanskega cesarstva, in ker ni več ne carja ne sultanov, bi šlo lahko tudi ime Carigrad v zgodovino – Turkish airlines namreč leti v Istanbul). Mesto ni razočaralo, prej presenetilo – zares je mesto na dveh celinah v geografskem in kulturnem smislu. Od Starbucksa, McDonaldsa, Nordsee ... do posedanja ob nizkih mizicah na turškem čaju, kar počnejo domačini, ki ne »kadijo kot Turki«, imajo namreč zelo strog protikadilski zakon, pitje turške kave pa je prej turistična znamenitost kot navada. Za bogate svilene rute se je zdelo, da so namenjene nakupu arabskim turistkam, ki pokrite obiščejo mesto, med domačinkami je bilo pokritih deklet bolj malo, pregovorna gostoljubnost in ustrežljivost Turkov pa se še vedno doživlja na vsakem koraku – spada zraven, čeprav je v funkciji prodaje uslug in izdelkov.

In potem se je zgodil Sulejman, več let predvajanja nadaljevanke o Sulejmanu Veličastnem na slovenski TV, ob kateri se je izkazalo, da v Evropi zgodovino razumemo nekoliko napačno – turške vpade in prodor do Dunaja v Turčiji namreč razlagajo kot zmage, a umetniška svoboda ter subjektivno razlaganje zgodovine je razumljivo, v nadaljevanki pa prav nič moteče. Ob ogledu posameznih delov se je izkazalo, da sem v Istanbulu ob prvem obisku naredila kar nekaj napak: v palači Topkapi nisem želela doplačati dodatne vstopnine za ogled Harema, nisem bila pozorna na kaftane sultanov, ki so bili razstavljeni, ni se mi dalo do Sulejmanije na vrhu hriba, kjer sta pokopana Sulejman Veličastni in njegova Hurem ... skratka po zaključku serije se je obetal  ponovni obisk Istanbula.

Pred novim letom je v elektronski nabiralnik padlo obvestilo, da Adria Airways zaključuje z leti v Istanbul in linijo prepušča Turkish airlines, posledično pa so bile precej ugodne cene letalskih kart za potovanje čez novo leto in povratkom z zadnjim slovenskim letom 1. januarja 2016. V Sultanahmetu (najstarejši del mesta na evropski strani) ni težko najti ugodne namestitve s turškim pridihom, vremenska napoved pa se s stališča nekoga, ki živi v Ljubljani, ni zdela nič posebnega – napovedane so bile snežne plohe, do 30 cm snega v zadnjih dneh decembra. Tudi v nadaljevanki o Sulejmanu Veličastnem so sultanke in paše hodili po dvoru v krznenih plaščih, občasno pa je bila prikazana scena, da na Zlatem rogu sneži.

Program v Istanbulu je vedno sesstavljen iz vsaj treh delov. Prvi del: ogled glavnih znamenitosti (Modra mošeja s šestimi minareti – enega trenutno obnavljajo, Hagia Sofia, Topkapi, podzemna bazilika oziroma Cisterna, stolp Galata, trg Taxim, palač Dolmebahče ... po programu, po željah, kar je še ostalo na seznamu od prejšnjega obiska. Drugi del je skok v azijski del, najlepše po morju čez Bospor, v zadnjih letih pa s podzemno železnico Marmaray. Na azijski strani pa  spet po željah – lahko tudi obisk nogometne tekme na stadionu Fenerbahče ali kakšne mošeje Sinana. Tretji del je »šoping« na Velikem in Egipčanskem bazarju. Vse tri dele pa povezuje pa kulinarika (pečena koruza in kostanj na vsakem koraku, sveže izstisnjeni sokovi, ratluk, baklave, kebab, meze ...)

Tokrat je bil moj program znan, nabiranje kilometrov pa je šlo v smeri: mimo Hagie Sofije, ki je danes muzej in ne več cerkev, po palači Topkapi, tokrat tudi z ogledom Harema, nato Veliki bazar, ker je že med sprehodom po vrtovih palače začelo snežiti,  na bazarju okrepčilo s čajem in baklavo, mimo vseh trgovinic med obema bazarjema do priložnostnega kosila ob sofri (pladenj postavljen na stojalo, na pladnju pa kebab v »razsutem stanju«). Nato je sledil vzpon do Sulejmanije in obisk mavzolejev Hurem in Sulejmana, ter povratek na Sultanahmet trg s Hipodromom in palačo Ibrahima paše. Zaradi obilice snega in časovne omejitve je za naslednjič na programu ostala mošeja princa Mehmeda (prvorojenec Sulejmana Veličastnega in Hurem).

In kdaj bo ta »naslednjič«? Zagotovo spet v toplejšem času in ko se bodo razmere na Bližnjem vzhodu nekoliko umirile. V tem tednu sem namreč preštevala, kolikorat sem šla pred štirinajstimi dnevi po Hipodromu mimo obeliska, kjer je prišlo do nesrečnega dogodka s terorističnim napadom ...  precejkrat. In upam, da bom precejkrat še lahko šla – trg Sultanahmet in park okoli Modre mošeje se mi še vedno zdi nekaj najlepšega, kar lahko pričara občutek Orienta.
Do takrat pa prebiranje turških pravljic iz otroštva in iskanja novega zemljevidi za naslednji potep »Po stopinjah ...«
 
                                                                                                                                                                    Janina


Picture
Trg Sultanahmet (foto J.Š.)
Picture
Trg Sultanahmet (foto J.Š.)
Picture
turški čaj (foto J.Š.)
Picture
Istanbul poleti (foto J.Š.)
Picture
vrtovi palače Topkapi (foto J.Š.)
Picture
most Galata s stolpom Galata v snežni plohi (foto J.Š.)
Picture
harem (foto J.Š.)
Picture
mavzolej Sulejmana Veličastnega (foto J.Š.)
Picture
0 Comments

January 16th, 2016

16/1/2016

 

NA VZHOD POD NOETOVO GORO

10/12/2015

1 Comment

 


Pot nas je vodila na vzhod Turčije, kamor smo se odpravili med drugim tudi z namenom, da bi osvojili vrh Ararata, vrh Noetove gore, ki se s svojo zasneženo kapo dviga 5165 metrov v nebo in danes predstavlja najvišji vrh v državi. Na vzhodu Anatolije, dežele sončnega vzhoda, smo bili v času našega obiska deležni gostoljubnosti ter napetosti hkrati. To je kraj, ki  je že od nekdaj bil talilni lonec različnih etničnih skupin, ki je doživel marsikatero mračno zgodbo, a tudi veliko lepega.

 
LOV ZA OSTANKI NOETOVE BARKE

Ljubitelji gora in pohodništva velikokrat povežemo obisk dežele z obiskom še kakšnega vrha, od koder si lahko pridobimo še drug pogled na kraje, po katerih se potepamo. Avgusta nas je premamila gora, ki je priča različnim zgodbam. Najverjetneje nam je vsem dobro poznana biblična zgodba o Noetovi barki in vesoljnem potopu. Noetovo barko je po bibličnem izročilo zgradil Noe na ukaz Boga, da bi rešil sebe, svojo družino in živali pred vesoljnim potopom, Bog je namreč poslal veliko poplavo, da bi uničil Zemljo zaradi človeške zlobe in nasilja. Bog mu je dal podrobna navodila za gradnjo in na ladjo poslal živali obeh spolov vsake vrste. V Svetem pismu piše, da je ladja pristala na gorovju Ararat, od koder se je nadaljeval tako človeški kot živalski rod.
Da je človek zelo razumsko bitje, ki zmeraj hlepi po dokazih, da sploh lahko verjame, dokazuje tudi zgoraj navedena zgodba. Ta je že stoletja vzrok prisotnosti številnih odprav in ekip, ki iščejo na območju Ararata ostanke Noetove barke in določajo različne lokacije, kje naj bi se ta nahajala. Vsaka skupine pride do novih ugotovitev, ki velikokrat zgodbo naredijo še bolj mistično in hkrati še bolj oddaljeno od razumskih dokazov.
Ararat se danes bohoti v Turčiji ne daleč stran od iranske in armenske meje. Še ne dolgo nazaj, vse do leta 1921 je gora pripadala Armencem. Tako kot smo Slovenci ponosni na Triglav, ki predstavlja simbol slovenstva, so Armenci še zmeraj zelo povezani s svojo sveto goro, ki je sicer ne imenujejo Ararat, ampak  Masis. Še vedno jo lahko vidimo v grbu armenske države in marsikateri armenski dom krasi fotografija  zelo spoštovane in cenjene gore.
Armencem pa ne ostaja trn v peti le Ararat, temveč tudi spomin na leto 1915, ko se je Ararat začel odmikat od njih, saj se je takrat zgodil Armenski genocid, ki ga Turčija danes še vedno ne priznava in si pred tem zatiska oči, svet pa obeležuje njeno stoto obletnico. Pred več kot stotimi leti je namreč predel vzhodne Turčije pripadal Armencem. Toda genocid je za njimi izbrisal vsako sled. Začelo se je z usmrtitvami vodilnih intelektualcev in politikov v prestolnici Otomanskega imperija, konec maja pa je otomanska oblast izdala zakon o preselitvi Armencev. Veliko jih je od izmučenosti in izstradanosti umrlo na prisilni poti v sirsko puščavo.
Prav zato je omembe in obiska vredna nekoč živahna srednjeveška armenska prestolnica, imenovana Ani, ki je prav tako armenski kulturni, religiozni ter kulturni simbol. Njeni bogati spomini so namreč ne daleč vstran od Ararata na turških tleh, katere smo obiskali tudi mi. V tem nekoč pomembnem mestu je živelo tudi do sto tisoč prebivalcev, kar si je na samem kraju zelo težko predstavljati. Prestolnica je bila v svojem največjem razcvetu v desetem in enajstem stoletju, danes pa kraj krasijo še zmeraj zelo lepo ohranjene armenske cerkve. Pri tem gre omeniti, da je bila Armenija prva država, ki je na začetku tretjega stoletja sprejela krščanstvo kot državno vero.

VABILO NA KURDSKO POROKO

»Welcome to Kurdistan« (»Dobrodošli v Kurdistanu«) smo bili velikokrat pozdravljeni s strani domačinov, ki so na območju Ararata po večini Kurdi. Kljub temu, da so rojeni in živijo v Turčiji, popolnoma vpeti v turški sistem, so na svojo kurdsko kulturo in na svoj jezik zelo ponosni. V številkah predstavljajo 18 % vsega turškega skorajda že petinsedemdesetmilijonskega prebivalstva. Kurdi, narod brez lastne države, danes živijo v Turčiji, Iraku, Iranu in Siriju.
Njihova želja po lastni državi in pretiran ponos na lastno kulturo pa velikokrat ne pozna meja. Tudi takrat, ko kot gost v restavraciji naročiš turško kavo in ti natakar z nejevoljnim obrazom razloži, da se v njegovi restavraciji lahko dobi samo kurdsko kavo ali kurdsko baklavo ker turška ne obstaja. Ker smo bili tam v času, ko se je med Kurdi in Turki napetost še bolj zaostrila, smo to občutili na vsakem koraku in vsak pogovor se je obrnil v politično dogajanje in obsojanje drug drugih.
Ampak poroka je zmeraj priložnost za veselje in prostor, kjer politika skorajda nima vstopa. Le kdo bi zavrnil povabilo na tradicionalno kurdsko poroko, ki se je v mestu Dugobayazit pod Araratom odvijala kar tri dni. Paleta gostov je bila različna kot tudi večerne toalete, ki so se pri ženskah nizale vse od tistih najbolj pokritih do tistih z le nekaj krpicami. Svatje so se zbirali v bogato okrašeni dvorani, a njihove mize so bile prazne. Po tem ko sta bila mladoporočenca jasno in glasno po mikrofonu seznanjena, koliko jima je kakšen gost namenil denarja, je sledila večerja. S kraja prizorišča je bil najprej na večerjo vabljen moški del občinstva v sosednjo halo, ki je bila podobna kakšni naši domači kraški osmici. Sledile so ženske in otroci. Cilj večerje je bil čim prej pojest to, kar ti je bilo dano na mizo in narediti prostor za nove svate, ki jih je bilo ta večer več sto.
Po večerji se znajdem na ženskem stranišču, ki je pridobil še status ženske kadilnice. Mlado in staro, veselo in manj veselo je bilo zbasano v toaletnih prostorih in kadilo kot  da gre za življenje ali smrt. Nasmejemo se druga drugi in že se znajdem v plesnem in energičnem ritmu glavnega prostora. Svatje začnejo plesati in tudi nas povabijo, da se pridružimo. Nekateri smo se vživeli v plesne korake in res močno energijo glasbe ter plesalcev. Po določenem času pa človeka seveda začne mučiti žeja, glede na to, da je ples terjal precej gibanja in energije. In kje je pijača? Pijače ni, saj je vsak svat imel plastenko vode zraven, ki je po večini bila skrita v ženskih torbicah. Ker tekoča voda ni pitna, se je tako začel naš lov za pijačo, ki nam je uspel pogasit žejo, ter smeh, ko smo ugotovili, kako drugače, a vendarle podobno je na naših porokah.

VRH DOSEŽEN LE S POGLEDOM

Po nekaj dnevnem umirjenem raziskovanju okolice, spoznavanju lokalnih šerifov in zabijanju časa ob čajih, kavi in vodnih pipah smo se vendarle odpravili na višje do izhodišča, kjer se začne pot na Ararat. Povezovala nas je dobra volja in cilj, da osvojimo vrh, s katerim smo se spogledovali iz doline že več dni. Uspešno smo dosegli prvi bazni tabor, od koder smo lahko razbrali, da hodimo po vulkanu, ki ni izoblikoval samo sebe, temveč v sodelovanju z ostalimi vulkanskimi korenjaki ustvaril čudovito kreacijo vse do koder nam je segel pogled. Ta se nam je večkrat ustavil tudi na drugem baznem taboru in vrhu, ki nas je ves čas vabil v svoj objem. Naslednje jutro je narisalo nov dan brez oblačka na nebu in še večjo radost, kako nam je lepo. Ampak zgodbi je sledil preobrat z jutranjim klicem turške vojske v bazni tabor.
En sam klic nas je pripravil do tega, da smo morali vsi obiskovalci Ararata nemudoma spakirati svoje cule, zapustiti goro in se odpraviti nazaj v dolino, saj je bila gora uradno s strani turške vojske zaprta. Da je Ararat gora, ki je velikokrat priča kurdsko-turškim bojem, zgovorno govori tudi dovoljenje, ki ga vsak pohodnik mora pridobiti, če želi na goro, in upoštevati uradno dejstvo ali je gora sploh odprta. Nam se je tokrat žal nasmehnila nesreča. Kurdski nepridiprav je namreč na dan, ko smo mi začeli osvajati vrh, zapeljal dve toni razstreliva na policijsko postajo ne daleč vstran od vznožja gore in ubil dvajset nedolžnih ljudi, ki so se takrat gibali na postaji.
To je pripeljalo do zaostritve turške vojske in kurdskih bojevnikov, ki se poslužujejo gverilskega bojevanja. Če bi na vso situacijo pogledali od daleč, lahko vidimo na eni strani turško stran, ki je takrat bila presenečena nad volilnim izidom kurdske stranke. Njihov odstotek je namreč omogočal moč v parlamentu, to pa turški strani ni dišalo. Volitve so bile zaradi nezmožnosti sestave vlade ponovno razpisane, medtem pa s stani turške vojske napadena Islamska Republika in istočasno marsikatera kurdska vas. Kurdi so ta udarec vrnili z napadi, kakršen je tudi nas spravil iz gore in nam omogočil, da smo vrh dosegli le z očesom.
Jeza in žalost se nam je risala na obrazu. Še posebej na obrazu objokanih Armencev, ki so od daleč in blizu prišli obiskat svojo sveto goro in se v miru prikloniti vsem prednikom, ki so izgubili življenje pred stotimi leti. Ampak gora ostaja in bo ostala ne glede na dogajanje, politiko in človeško neumnost. Zato smo kljub temnemu oblaku čustev našli pot do drugih lepot na vzhodu Anatolije.

KO POHODNIŠKI ODDIH POSTANE LEŽEREN DOPUST OB VULKANSKIH JEZERIH

In tako so se naši pohodniški dnevi kljub številnim zapletom na poti prelevili v poležavanje in plavanje v vulkanskih jezerih, ki jih sicer ne bi videli in doživeli. Založili smo se s sočnimi lubenicami, kakršnih pri nas žal ni mogoče dobiti in pri Ribjem jezeru pomagali družini pri vihtenju kolov, ki so mehčali ovčjo runo. Bili smo samo sredi divjine in imeli možnost mamo naravo občutiti še bolje. Pogledi na pastirje in njihove črede, ki smo jih srečali na planoti nad jezerom so bili popolnoma drugačna slika od zvokov orožja in strahu le nekaj ur vstran.
In le kdo se ne pomiri ob strmenju v večerni ogenj, ki nežno prasketa in umiri še tako razdraženo dušo, ki žaluje za Araratom.
Prav tako ni mogoče ostati ravnodušen ob pogledu, ko noga stopi na rob kaldere vulkana Nemrut, ki je največja v Turčiji in četrta največja v Evropi. Ponovno je kreacija narave popolna, saj dno kaldere idilično polnita dve jezeri. Eno je primerni za osvežitev v poletnih dnevih, drugo spominja na brbotanja šampanjca zaradi termalnih izvirov. Da je bila naša zgodba še bolj začinjena, smo bili sredi idiličnega dne na vrhu kaldere pozdravljeni s strani toče, ki je privihrala kot strela iz jasnega, mi pa smo se ji po vsem skupaj le nasmejali in se poskrili za skale ter vprašali nebo, kaj vse še pripravlja za nas.

VANSKE MAČKE

Naša začinjena popotniška zgodba pa se je vendarle končala srečno z vožnjo ob na oko neskončnemu jezeru Van, ki je največje jezero v Turčiji in se razprostira na 3755 km2. Je eno največjih jezer na svetu brez odtoka in karakteristično sodi med sodava jezera, kar se najbolj občuti na koži po kopanju. Občutek je takšen, kot da bi med kopanjem v vodo dolili nekoliko mehčalca. Čofotanje v jezeru smo okusili na otoku Akdamar, ki predstavlja še eno izmed zakladnic bogate armenske kulture na tem območju.
Na svoj račun pa so prišli tudi ljubitelji živali. V Vanu živijo muce prav posebne vrste in ko se zagledajo v vas, še kako dobro opazite, da je eno oko zelene barve, drugo oko pa modre barve. Vrsta je zaščitena in s tem prepovedana za izvoz, saj jo želijo ohraniti na izvornem mestu.
Tudi mi smo kljub številnim nevšečnostim ohranili veliko lepih spominov s poti v želji, da človeška zloba in nasilje, ki ga je danes po vsem svetu preveč, ne bo pripeljala do gradnje nove barke in novega vesoljnega potopa.

                                                                                                              
                                                                                                               Pod Araratom je bila z vami Barbara Kuhar


Picture
Picture
Picture
Picture
Picture
Picture
Picture
Picture
Picture
Picture
Picture
Picture
Picture
Picture
1 Comment

Brez kometarja

20/7/2015

0 Comments

 
Picture
0 Comments

Capri, Sorrento, Amalfi ... ali  ... kaj storiti z XXL limono?

15/7/2015

0 Comments

 
Picture
Picture
Picture
Picture
Picture
Picture
Picture
Težko se odločim, kateri del Italije mi je najbolj všeč: slikoviti Dolomiti, kjer je za zajtrk na menuju "maslo in Marmolada", precej bolj kot jetrca po venecijansko so mi sicer všeč jetrca po berlinsko, istrski tartufi ne zaostajajo za umbrijskimi, sem pa zaradi Toskane - predvsem zaradi krostinov - pri 35. letih šele začela jesti paradižnik, in nenazadnje - zaradi makaronov na tisoč in en način, ki so (razen v Lombardiji) vedno za predjed v hotelih, sem začela pripravljat špagete brez mokastih omak. Baje, da je vseživljenjsko učenje vedno bolj moderno.

Pred nekaj leti  sem "po službeni dolžnosti" morala odkrit Kampanijo. In je naredila velik vtis - od neverjetnega prometnega kaosa v Neapeljskem zalivu (ni presenečenje, ker se dogaja od Trsta naprej), do izvrstne kulinarike (mocarela, paradižnik san marzano, olivno olje, pizze in "limone"), vmes pa znamenitosti za turiste (Neapelj, Vezuv, Capri, Sorrento, amilfitana s Positanom, Amalfijem, Ravellom, Pompeji ...). Številka ena na lestvici vtisov pa so zagotovo "limone".

Na "limone", velike vsaj kot melona, nisem bila pripravljena in sem se pred stojnico na amalfitanski obali spraševala, kako je to mogoče.

Seveda se nisem mogla upreti nakupu. Doma je sledilo presenečnje ob tem, da ima soka ravno toliko kot običajna limona, lupine pa vsaj 3 cm/tehta od 750 g - 1000 g. In kaj s tem početi? Poznan mi je bil recept za kandirane pomarančne lupinice, zato sem se kilogramske "limone" lotila s pomočjo tega recepta in ostalih nasvetov. Tako sem  po "gorenjsko" ter v smislu, kako uporabiti vse in ničesar zavreči, za nekaj ur odprla manufakturo predelave XXL limon. Rezultat je bil takšen:


Recept za:

limonin sirup (prb. 2 dcl), limonine lupinice v sladkorju (prb. za eno pest), limonine lupinice v čokoladi (prb. za eno pest), limonine lupinice v sirupu (1 kozarček), limonina marmelada (1 kozarček)



sestavine:

- 1 limona  – prb. 750 g,
- ½ l vode,
- ½ kg sladkorja (oz. fruktoza za nizek GI ali diabetike),
- želatina v prahu (1 zavojček oz. po razmerju v količinah) ali želirno sredstvo (1 zavojček oz. po razmerju v količinah),
- 10 dag jedilne čokolade,
- košček margarine/masla,
- nekaj žlic sladkorja (fruktoze),
- prazna ½ l plastenka ali steklenica,
- 2 kozarčka za vlaganje,
- embalaža za limone lupinice v čokoladi in sladkorju (plastične škatle, kozarčki, vrečke ...),
- peki papir za pekač.

postopek:

1. "Limono" temeljito operemo (zdrgnemo z gobico in/ali detergentom za pomivanje posode).
2. "Limono" prerežemo na pol in izcedimo sok (kolikor se da na ožemalnik in z vilicami) – sok precedimo skozi cedilo in prihranimo (prb. deciliter in pol ga bo).
3. Odstranimo belo kožico, kjer je bil sok, in "limono" (z lupino vred) razrežemo na koščke 2 x 1 cm (ali druge poljubne oblike – kocke, daljše palčke).
4. V veliko posodo damo "limono", narezano na koščke, ½ kg sladkorja (fruktoze), ½ l vode in izcejen limonin sok – zavremo in kuhamo ¾ ure.

Sirup
5. Večino sladkane vode (sirup), ki je precej intenzivne rumene barve (če je "limona" iz Sorrenta), precedimo v steklenico in shranimo v hladilniku. Uporabno za: sladkanje čajev, dodajanje v pecivo ... okus je kislo-sladek in rahlo potegne na grenko.

"Limonine" lupinice v sirupu
6. Kuhane "limonine" lupinice poberemo v kozarček, kolikor se da na tesno – ¼ vseh kuhanih lupinic - in do vrha kozarčka zalijemo z sirupom (pazimo, da ni zraka vmes). Takoj zapremo in pustimo, da se ohladi. Hranimo v hladilniku. Uporabno kot kompot, v sadnih solatah, v pecivu (šarkelj, mufini ...)

"Limonine" lupinice v sladkorju
7. ½ vseh kuhanih "limoninih" lupinic poberemo na pekač, prekrit s peki papirjem. Razporedimo jih po pekaču, da se čim manj dotikajo. Pekač damo v pečico, segreto na 150 stopinj in pečemo oz. sušimo kakšne ½ ure. Ne smejo postat pečene oz. rjave in čisto izsušit se tudi ne smejo, sicer se sladkor ne bo prijel. Ko so posušene, jih ½ potresemo s sladkorjem in shranimo ali v vrečko ali v kozarček. Sladkor se bo čez nekaj ur stopil in bo vse skupaj lepljivo. Hranimo v hladilniku. Uporabno: takoj, ko je sladkor še v kristalih, kot žele bonboni, kasneje kot dodatek pecivu (šarkelj, mufini ...), za okras pecivu, za čaj ...

"Limonine" lupinice v čokoladi
8. Jedilno čokolado raztopimo z margarino/maslom nad soparo. Ko je stopljena, jo malo ohladimo, a mora bit še vedno tekoča. V čokoladno zmes damo preostalo polovico posušenih lupinic iz pekača. Premešamo, da so lupinice »oblečene« v čokolado. Iz čokolade jih poberemo na pekač, prekrit s peki papirjem. Naj se čim manj dotikajo. Damo na hladno, da se čokolada strdi. Poberemo v vrečko, kozarček ali kakšno drugo embalažo. Hranimo na hladnem, ker se sicer čokolada topi. Uporabno: namesto žele bonbonov, kot okras, v pecivu ...

"Limonina" marmelada

9. Kar je ostalo v posodi od kuhanja lupinic v sirupu (1/4 lupinic, sirup) s paličnim mešalnikom spasiramo; nekaj koščkov damo na stran in jih po pasiranju vrnemo v zmes, če želimo, da so v marmeladi tudi celi koščki. Če je pregosto, dodamo še vode. Zmerimo, koliko je zmesi (prb. 3-5 dcl). Odvisno od količine zmesi odmerimo količino želatine oz. želirnega sredstva. Želatino pripravimo po navodilih na embalaži. Zmes pogrejemo in v vročo zlijemo želatino ali dodamo želirno sredstvo. V primeru želatine zmes takoj nadevamo v kozarček, v primeru želirnega sredstva kuhamo nekaj minut in nato nadevamo v kozarček. Ohladimo. Hranimo v hladilniku.

Še pred nastankom vsega zapisanega pa sem prišla tudi do jezikovnih in vsebinskih ugotovitev. Sploh ne gre za limone, pač pa citrone (Italijani jim rečejo tudi cedre, pa ne mislijo igličasto drevo). So eden izmed treh izvirnih agrumov (mandarine, pomelo in citrone), rastejo kot visok grm (do 4 m), izvorna domovina je Azija. Stari Rimljani so jim rekli asirsko ali medijsko jabolko in so jih uporabljali kot zaščitno sredstvo pred mrčesom, od 2. stoletja naprej v kulinariki kot začimbo in od 3. stoletja naprej najprej na Siciliji za sok in kandiranje.

V slovenščini pride do jezikovnih zapletov - stvarnost smo (velik del današnjega slovenskogovorečega območja) stoletja sprejemali iz nemškogovorečega sveta. Nemško "zitrone" (izgovorjava: citrone) prevajamo z limona in posledično nestrokovno besedišče nima besede za citrono.

Se že vnaprej opravičujem vsem botanikom, ki jim je od nekdaj jasna razlika med citrono in limono. Sama sem, kot rečeno odkrila to šele ne tako dolgo nazaj. Še najbolj "fajn" pa se mi zdi, da sem citrone odkrila tudi na muenchenski tržnici, kjer sem bolj pogosto kot v Kampaniji (ampak česa pa v Muenchnu ni - od sveže okre, do jerihonske rože; tudi paradižnik san marzano se najde, ki je nujen na izvorno neapeljsko pico.
0 Comments
Forward>>

    piše Desetnica

    zapisi o lepotah in pasteh v turizmu

    arhiv

    November 2018
    September 2018
    June 2018
    May 2018
    February 2018
    January 2018
    July 2017
    February 2017
    January 2016
    December 2015
    July 2015

    RSS Feed

Imate vprašanja, opombe,  želje ...
... veseli bomo vašega klica ali e-pošte!


delovni čas

ponedeljek - petek: 9.00 - 13.00
                                     16.00 - 19.00
​




telefon:

040 77 55 73
​040 33 66 72


E-pošta

info@desetnica.si
janina@desetnica.si